Država bivših švercerjev
Minuli teden sem se zabaval z vživljanjem v stripovsko hipotetičen prizor, ko gospoda Gorenaka, sicer soprisotneža vsaj dveh izbrisov, potem ko mora zapustiti ministrsko pisarno, iz nje bezajo specialci in gasilci. Ker se je vanjo zabarikadiral, se priklenil za radiator, ključ pa pojedel. Ta gospod se mi zdi specifično vnet človek in ne bi presenetilo, če ima občutek, da se mu godi strašna krivica. No, razlika med nami ter Angleži in drugimi vzorčnimi »narodi«, na katere se v teh krajih radi sklicujemo, je, da nihče od njih za časa življenja ni bivajoč na isti hišni številki zmogel zamenjati celo sedem, osem ali devet državnih tvorb. Na primer Avstro-Ogrske, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, neznane tvorbe med drugo svetovno vojno, pa DFJ, FLRJ in SFRJ, pa običajne tolarske Slovenije, pa Slovenije v sklopu EU. Zato bi državljanu, ki mu je trenutno obstoječa državna forma svetinja, moralo biti pravzaprav žal za tajkuni. Čeprav nad njimi benti. Ne moreš imeti države brez elite. Tajkune se pa vendarle da razumeti kot poskus tega. Stabiliziranja. Bili so turbo upi starosocialističnih direktorjev. In (nehote) tudi naši. Na primer tistih volitev leta 2008 Janša predvsem ni zgubil zaradi Patrie. Prej ga je Patria skoraj rešila. Nekaj drugega je bilo posredi. Sumim antitajkunstvo. Kako? Na najbolj naivni in preprosti ravni si domislite Slovenca, ki je že v zgodnjih devetdesetih krožil med zavodom za zaposlovanje in priložnostnim »knaufanjem na črno«. Potem se je končno ustalil v podjetju, ki mu je resda načeloval tajkun, vendar pa mu je ta tajkun pomenil faktor stabilnosti. Potem se je pojavila ideja antitajkunstva in tak človek je po mojem pomislil: »Čakaj! A še ena sprememba?! Ej, pa ne živim večno?« Tajkuni (Bavčar in Šrot) so potem padli. Leta 2009. Pod Pahorjem. Ki je potem doživel največjo vladno nestabilnost in predčasne volitve. Padli so podobno, kot je Fikret Abdić nekoč padel v Jugi. Ob spremni atmosferi ljudskega zgražanja nad velikimi zneski, ob čemer so na koncu (poleg tajkunov) verjetno največ profitirali tako njihovi konkurenti kot sodelavci v strukturi, v kateri je denar poniknil. Narod je slavil padec elite, obenem pa sanjaril dalje o tem, kako bi se dalo imeti državo. Shizofreno? Na videz res. Čeprav niti ne kaže prevelikega razburjenja nad idejo, bi Slovenec na referendumu slejkoprej nasprotoval temu, da bi policija dobila dostop do podatkov o lastnikih elektronskih komunikacijskih priključkov brez sodne odredbe, kar se je poskusilo v minulih mesecih v zavetju ostalih afer prav tako uzakoniti, pa se zdi, da je gospa Pirc-Musarjeva to preprečila. Obenem se taisti Slovenec čudi, da so bili na razmeroma podoben način pridobljeni dokazi (prisluhi) zoper gospoda Tošića izločeni. Ne, ne gre za shizofrenijo. Gre za to, da Slovenec enostavno ni ljubitelj zakonov. Piše jih vehementno serialno, izvaja in tolmači si jih pa domačijsko. Zakaj tako? Ponuja se mi folklorističen odgovor. Ker je Staroslovenec predvsem bivši švercer. Večina nas. Bodisi zgolj bivši tihotapec kave, banan in kavbojk ali pa pač večji kaliber (bela tehnika, droga, računalniki, orožje), ki je s tako pridobljenim kapitalom v Jugi postal steber družbe v Sloveniji. Smo država bivših švercerjev, mojstrov dvojnih in trojnih iger. In legalizem je tukaj težko svetinja. Ne pozabimo. Našemu glavnemu junaku je ime Martin Krpan. Legalizirani švercer. Da bi ta država postala »normalna«, potrebuje vsaj 100 let bivanja v istem sistemu in pod istim imenom. In 100 let nešvercanja. A težka bo. Imena, himne, ustroji, sistemi, grbi, zastave in elite se tukaj hitro menjajo.
![Država bivših švercerjev](/i/as/2012/11/25/667253.jpg)