Gre za razmeroma mlado omrežje – koalicija je bila ustanovljena letos. Združuje novinarske in medijske organizacije, novinarje, urednike in medijske lastnike vseh medijskih platform. Koalicijo sestavljajo tako mednarodna kot regionalna združenja, na primer Online News Association, International Press Institut, European Broadcasting Union, torej kar se da različne organizacije medijskih profesionalcev. Omrežje za etično novinarstvo ime seveda ni naključno, etičnost je ključ za dosego vseh ciljev se zavzema za tri glavne cilje na področju regulacije medijev.
Osrednja skrb velja etičnim standardom. Veliko pozornosti namenjamo tudi delovanju medijskih organizacij, njihovi notranji organiziranosti. Zanima nas, ali premorejo etičen menedžment, ali so zavezane etičnim standardom oziroma spoštovanju kodeksa, ali je lastništvo medija transparentno, kako ravnajo v primerih konflikta interesov... Kultura etike, kot jo odseva samo delovanje medijske organizacije, je temeljna za celoten proces. Tretji pomemben vidik pa je vprašanje samoregulacije medijev. Ukvarjamo se zlasti z vlogo in delovanjem tiskovnih svetov, medijskih svetov, novinarskih častnih razsodišč; iščemo in podpiramo nove, ustreznejše oblike delovanja teh pomembnih institucij.
Kaj naj bi počela ta telesa, da bi kar najbolje uresničevala svoje poslanstvo?Zelo pomembno je, da samoregulacijska telesa niso le mehanizmi za kaznovanje novinarjev in nadzor tiska in medijev nasploh. Pomembno je, da promovirajo in branijo svobodo obveščanja in visoke standarde ter da si aktivno prizadevajo za zakonodajo, ki bo medijem pri tem v pomoč. Njihova naloga je posredovati med mediji in bralci, poslušalci in gledalci. Prizadevati si morajo, da se spori med njimi rešijo tovariško, brez sodišč. Pomembna je skrb za boljši vpogled javnosti v delo medijev večina pritožb čez novinarsko delo namreč vsepovsod razkriva veliko nepoznavanje novinarskega dela. Njihova naloga je tudi ozaveščanje javnosti o pomenu etičnega in neodvisnega novinarstva.
V Bukarešti predstavljena poročila civilnodružbenih organizacij, ki bdijo nad medijskim dogajanjem v državah JV Evrope, so razkrila, da je medijska svoboda vsepovsod na udaru in da se zadeve slabšajo, ne izboljšujejo. Kako si razlagate to nazadovanje?Poslušati ta poročila je bilo res depresivno. Največje razočaranje je dejstvo, da se na medijskem področju v toliko letih ni premaknilo na bolje, pa čeprav so v marsikateri državi sprejeli dobre zakone. Ti pač ne zaležejo, če ni politične volje za njihovo uresničevanje. Pri tem pa nimam v mislih politične volje te ali one vlade. Gre za to, da politični razred vseh ideoloških barv ne razume in ne ceni vloge, ki jo v razvoju demokracije in družbe igra neodvisno novinarstvo. To je res velika težava. V Bosni, Srbiji in na Kosovem mediji še petnajst let po koncu vojne spodbujajo sovraštvo med tamkajšnjimi skupnostmi. Še vedno se pustijo instrumentalizirati za politične boje. Za človeka, ki že 25 let dela z mediji na tem področju, se je res težko soočiti s tem. Pred dvajsetimi leti so se neodvisni mediji povezovali in skupaj oblikovali vizijo svobodnih, strpnih, bolj etičnih medijev. Uresničilo se je komaj kaj od tega. Mislim, da se ključni razlog skriva v nezreli politični kulturi, v nerazumevanju bistvenega – da kritični mediji podpirajo demokracijo, nekritični pa jo šibijo.
Ampak politiki v vseh deželah, ne le na Balkanu, težko »razumejo«, da je za državo dobro, če jih mediji kritizirajo…Res je, ni ga politika, ki bi bil vesel kritike v medijih. Toda v večini demokratičnih držav vseeno prevladuje spoznanje, da je treba medijem dovoliti, da delujejo svobodno. Problem JV Evrope je v tem, da politične sile in vlade uporabljajo sofisticirane in zakamuflirane mehanizme, s katerimi omejujejo in nadzirajo medije.
Kako to počnejo? Lahko navedete konkreten primer?V Romuniji, Bolgariji ali Srbiji je lastništvo medijev izrazito netransparentno. Pogosto ni mogoče ugotoviti, kdo je lastnik medija in od kod prihaja denar. Ker čedalje manj tradicionalnih medijev lahko živi od lastne dejavnosti in oglaševanja, jih lastniki v vse večji meri razumejo predvsem kot vzvod političnega in poslovnega vplivanja. Zato je tako pomembno, da je lastništvo medijev absolutno transparentno. Tam, kjer ni tovrstnih pritiskov, je običajno problem samoregulacija medijev. Na Madžarskem, kjer je vladajoča stranka sprejela srhljiv medijski zakon, ki je bil z amandmaji le razrahljan, ne poznajo samoregulacije. Ta je lahko obvezna ali prostovoljna, a zelo pomembno je, da deluje. Samoregulacija, kot jo poznate v Sloveniji, je primer dobre prakse. V BiH deluje tiskovni svet, ki se zelo trudi, toda težko je biti učinkovit ob vseh političnih delitvah in nezainteresiranosti lastnikov medijev. Skratka, vojna v JV Evropi se je končala, toda mediji so še vedno udeleženci bitk za interese posameznih skupnosti. To je izjemno nevarno za demokracijo samo. Mediji morajo najti svoj glas, ne smejo biti trobilo teh ali onih sil. Veliko bi lahko k temu prispevala profesionalna solidarnost med novinarji, a je tudi te premalo. In nenazadnje, težavo predstavlja tudi odvisnost medijskih organizacij od mednarodne pomoči, ki je bila, kar zadeva medije, res izdatna in ne bo večna. Kultura odvisnosti, ki se je vzpostavila v vseh teh letih pomoči, je nevarna. Bojim se, da bo Tiskovni svet v BiH prenehal delovati tisti hip, ko bo presahnila pomoč zahodnih donatorjev. Ljudje v medijih se enostavno ne zavedajo dovolj, da si lahko svobodo priborijo le sami – te jim ne more zagotoviti zunanji svet. In da morajo za vse, kar se dogaja, prevzeti odgovornost.
V krizi niso le mediji na Balkanu, katerih težave so vsaj deloma pogojene z zgodovino tega območja in vojno. V krizi so, generalno gledano, vsi mediji. Tudi ugledno BBC sta v zadnjem času pretresli dve hudi aferi. Kot je znano, naj bi BBC-jevi novinarji v eni od oddaj razkrili obtožbe o pedofilskih zlorabah nekdanjega BBC-jevega zvezdnika Jimmyja Savila, a oddaja ni bila nikoli objavljena. V neki drugi oddaji pa so pred nedavnim razkrili obtožbe proti domnevnemu elitnemu pedofilu, sicer neimenovanemu nekdanjemu konservativnemu veljaku, a se je izkazalo, da so ga obtožili po krivem. Kako se je lahko kaj takega zgodilo prav BBC, sinonimu za novinarsko kredibilnost in profesionalnost?Prav vsaka država v Evropi se sooča z večjo ali manjšo krizo. Kar pa zadeva krizo BBC, je po mojem mnenju popolnoma jasna: povzročili so jo nepremišljeni varčevalni rezi v sredstva za novinarsko delo v zadnjih petih letih. BBC se je morala zaradi pomanjkanja denarja v večji meri odločati za sodelovanje z zunanjimi sodelavci. Natanko to se je zgodilo tudi v zadnjem škandalu. Oddaja je nastala na podlagi sodelovanja BBC z neko univerzo, ki ima tudi skupino za raziskovalno novinarstvo. To sodelovanje se je izkazalo za usodno. Tudi marsikje drugje po Evropi je mogoče opazovati jasno vez med krčenjem sredstev za novinarsko delo in upadanjem kakovosti. Drugače ne more biti. Novinarji izgubljajo službe, vse več je prekarnega dela, tisoči diplomantov novinarstva ne najdejo dela. Novinarstvo je profesija na kolenih. Strada, trpi. Posledice se, kot rečeno, že kažejo. Vse manj je raziskovalnega novinarstva, vse manj nadzora nad vplivnimi in vse manj razkrivanja korupcije; tudi izobraževanje novinarjev se poslabšuje.
V evropskem parlamentu se zaradi zaskrbljujočega stanja v medijih pojavljajo pobude o nekakšnih minimalnih, zakonsko predpisanih standardih in normah za vse evropske države. Na primer, ena od pobud pravi, da bi morali biti podatki o lastništvu medijev javno dostopni po zakonu. Je ideja o evropski zakonski regulaciji medijskega področja produktivna?Močno se bojim, da ne. Obstaja velika nevarnost, da bi kljub dobrim namenom pridobili le nove mehanizme za nadzor in napade na novinarstvo. Kajti kdo ukrepa proti novinarjem? Kdo se pritožuje zaradi vdiranja v zasebnost, zaradi obrekovanja in žalitev? So to poštarji, vodovodarji, medicinske sestre, ljudje s socialnega roba? Ne, pritožujejo se politiki, ljudje na visokih položajih, premierji in ugledneži. Karkoli bi torej storili na zakonodajni ravni, ne bi okrepili glasu ljudi, ki so upravičeno kritični do medijev, temveč bi dali le še več moči ljudem, ki tako ali tako že uporabljajo zakonske možnosti za pregon novinarjev. Takšna zakonodaja bi torej zgrešila cilj. Pravi izziv je pridobiti medije, da postanejo bolj odgovorni, medijske lastnike, da več storijo za izobraževanje, zlasti za delo v novih medijih, in si skupaj prizadevati za višje etične standarde.
Tiskani mediji se soočajo s trojno krizo z ekonomsko, tehnološko in do neke mere kulturno, če smemo tako reči radikalnim zasukom v bralnih navadah. Kje vidite izhod? Lahko tu kaj stori država, ki, kot pravite, potrebuje medije, če hoče biti demokratična?Če je medijska svoboda vrednota in po mojem je , potem država mora ukrepati, če je ta ogrožena. Popolnoma legitimno se nam zdi, da v večini držav financirajo galerije, opere, gledališča, balet. Institucije torej, ki so pomembne za našo identiteto in kulturno tradicijo. Ali ni enako pomembno zavarovati tudi svobodo obveščanja? Jasno je namreč, da se končuje obdobje, ko je bilo novinarstvo dober posel. V prihodnje najbrž marsikje sploh ne bo prinašalo več denarja. Še vedno pa bo pomembno za demokracijo. Kaj torej storiti? Odgovor je preprost: poiskati moramo nove, fleksibilne in kreativne načine za dodatno financiranje medijev.
Govorite o novih poslovnih modelih?Ah, tako kot vsi drugi tudi sam že leta čakam na te odrešilne poslovne modele. A teh ni in ni. Ne, v mislih imam zagotavljanje dodatnih virov denarja. Na primer: lahko bi uvedli računalniški ali tehnološki davek. Pametni telefon me zdaj stane 200 evrov. Nakup bi lahko dodatno obdavčili za 5 evrov. Ta davek bi šel v sklad za promocijo kakovostnih, pluralnih medijev. Podobno bi lahko veljalo za davek na oglaševanje na internetu. V zameno bi bile kakovostne medijske vsebine prosto dostopne.
Tako kot so bolj ali manj že zdaj. Ne verjamete torej, da bodo uporabniki medijskih vsebin v prihodnosti še pripravljeni plačati za kakovostne novinarske izdelke?Da so medijske vsebine splošno razumljene kot javno dobro, so odgovorni mediji sami. Pred petnajstimi, dvajsetimi leti, ko so časniki, tudi v Sloveniji, začeli svoje članke ponujati na spletu, so mediji sami rekli bralcem: Izvolite, tu imate naše informacije, zanje vam ni treba nič plačati. No, res je tudi, da v začetku še ni bilo na voljo tehnologije, ki bi časnikom omogočala, da bi za dostop do svojih spletnih vsebin lahko na preprost način zaračunali droben prispevek, cent ali dva. Tako smo ustvarili kulturo brezplačnih informacij. Kako naj zdaj mediji po vseh teh letih uporabnike terjajo, naj plačujejo za nekaj, kar je bilo doslej brezplačno. To ne gre. Kot pravimo pri nas: mačke ni več v vreči.
Zapiranje spletnih strani se vam torej ne zdi ustrezen odgovor na krizo tiska?Ne, to bi bila grozna napaka. Internet je osvobajajoč mehanizem. Državljanom ponuja možnost, da sodelujejo, da se izražajo, internet daje glas manjšinam. Ideja, da bi z zapiranjem interneta reševali tradicionalne medije, je popolnoma nesprejemljiva. Kar sem povedal, seveda ne pomeni, da ne bi mogli kvalitetni mediji zaračunavati svojih vsebin na spletu. Po mojem mnenju pa bodo medijsko tranzicijo na ta način preživeli le najbolj kvalitetni.
Celo Guardian menda razmišlja o ukinitvi tiskane izdaje. Časopisni papir bo torej kmalu le nostalgičen spomin?Tako kažejo trendi. Od papirja se ponekod hitreje, ponekod počasneje poslavlja vsa Evropa. Smo sredi zgodovinskega obdobja spreminjanja bralnih navad. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Sodobni bralci skačejo z novice na novico, z enega na drugo socialno omrežje, z vira na vir. Gre kvantiteta skupaj s poglobljenostjo, ki jo omogočajo dolgi, zahtevni članki? Je bralna površinskost tudi del novih bralnih navad?Ne nujno. Sam rad tvitam. Danes zjutraj sem poslal tvit: Kaj za vraga hoče ta Izrael?! In na twitterju opozoril na dolg, dober članek o konfliktu v Izraelu in Gazi. Socialna omrežja so lahko torej dober mehanizem za promocijo kvalitetnega novinarstva, ki danes ne odgovarja več na vprašanje, kaj se je zgodilo, ampak zakaj se je zgodilo, kakšne bodo posledice, kaj dogodek pomeni, kako spreminja realnost…
Zelo kritični ste do visokih politikov in drugih javnih osebnosti, ki zaradi domnevnega obrekovanja in sramotitve v medijih pravico poiščejo na sodišču. V Sloveniji sta se v zadnjem času dve izpostavljeni javni osebnosti obrnili na sodišče: premier Janez Janša toži finskega novinarja zaradi domnevnega obrekovanja v oddaji o Patrii, kardinal Franc Rode je vložil civilno in kazensko tožbo zaradi pisanja Dela, ki je objavilo zgodbo o njegovem domnevnem očetovstvu. Šlo je za to, da se je po dostopnih podatkih domnevni kardinalov sin obrnil na medije potem, ko na pisma kardinalu ni dobil odgovora. Delo je zgodbo objavilo, v njej so popisali tudi okoliščine znanstva kardinala z materjo, kardinal pa je vnaprej zanikal možnost, da je oče omenjenemu, kar je nato potrdil test DNK. Kaj vam povesta ta dva primera o slovenski medijski realnosti?V tem drugem primeru je zadeva kočljiva. To je zgodba o novinarskih pobožnih željah (wishfull thinking). Novinar si je želel, da bi bila zgodba resnična. Takšno novinarstvo ni odgovorno. Za podobno zadevo je šlo tudi na BBC: novinarji so si želeli, da bi bil lord pedofil. Ker niso zbrali dovolj dokazov za to, so objavili, kar so imeli. To je slabo novinarstvo. Popis zbranih okoliščin v takih primerih ne zadošča, potrebni so trdni dokazi. Navsezadnje jih je kardinal opozoril, da zgodba ne drži...
... to so tudi napisali!To zadeve ne spremeni. A ob tem je treba poudariti še nekaj drugega. Kardinal bi mirno lahko zgodbo obsodil kot primer slabega novinarstva in terjal opravičilo. Toda obrniti bi se moral na novinarsko organizacijo oziroma na novinarsko etično razsodišče, ne na sodišče. Osebnosti, ki zasedajo tako visoke položaje, bi morale tisku sporočati »ukvarjajte se svojimi problemi, delajte bolje«, ne pa sodno preganjati novinarjev.
To velja tudi za premiera Janšo?Seveda, zanj še bolj. Sodno preganjanje novinarjev namreč ustvarja ozračje strahu, vodi v samocenzuro. To ni dobro. Politiki bi morali razumeti, v čem je pomen samoregulacije medijev, in jo spodbujati. Seveda imajo tudi javne osebnosti pravico, da branijo svoje dobro ime, opozorijo na napake in dobijo zadoščenje. To pravico imajo vodovodarji, vozniki avtobusov, medicinske sestre, zakaj je ne bi imeli kardinali in premierji? Toda ljudje na visokih položajih v politiki, družbi, cerkvi imajo tudi odgovornost do družbe, ne le do samih sebe. Zato bi si morali prizadevati za ustreznejšo regulacijo in samoregulacijo in biti v večji meri del procesa oblikovanja bolj odgovornega novinarstva. Kar zadeva premierja Janšo, pa bi rad poudaril tole: Slovenija je edina država v Evropi, v kateri predsednik vlade težave novinarstva rešuje na sodišču in tako de facto zanika pomen samoregulacije in oblikovanja kulture spoštovanja in odgovornosti znotraj novinarstva. S tem da se je obrnil na sodišče, je priznal poraz in javno izrazil dvom v možnost, da se da probleme znotraj novinarstva urejati tudi drugače. Takšna obupana drža predsednika vlade razkriva, da hudo dvomi v prihodnost slovenske demokracije.
Ste seznanjeni z ukrepi vlade, ki zadevajo RTV Slovenija?Da, in zelo me skrbi prihodnost tega zavoda. RTV Slovenija je vedno igrala zelo pomembno vlogo v zagotavljanju pluralizma v Sloveniji, državljanom Slovenije, kolikor vem, zagotavlja dober javni servis. Rezanje sredstev ima lahko katastrofalne posledice. Devet milijonov se morda ne zdi veliko, toda Slovenija je majhna država. Odločitev o krčenju prispevka za RTV Slovenija je škodljiva; bojim se, da bo slovenska vlada s tem ukrepom opogumila tudi druge vlade v regiji, da bodo javne servise poskušale disciplinirati na tak način. Upam, da bo vlada ta ukrep še enkrat premislila.