Morje je še vedno dovolj toplo, sonce še vedno greje tiste zdaj že redke turiste, ki lenarijo na udobnih vrtnih stolih restavracij; na Naksosu, enem večjih grških otokov, se zdi življenje prijetno, vsekakor pa manj razburljivo od vročičnih Aten ali Pireja. Kakih 17.000 prebivalcev tega 428 kvadratnih kilometrov velikega otoka, do katerega je s celine šest ur vožnje z ladjo, se pripravlja na pol leta počitnic.
»Zdaj se bom dodobra naspal in kaj malega popravil po hiši,« pravi Michaelis Kritikos, 37-letni lastnik hotela s šestnajstimi dvoposteljnimi sobami. Hotel, ki so mu ga zapustili starši, bo zaprt do prihodnjega maja. Tako brezdelje čaka večino prebivalcev otoka, ki se preživljajo s turizmom. Delali bodo le redki poštni in občinski uradniki, nekaj policistov, učiteljev, zdravstvenih delavcev in še peščica drugih uslužbencev.
»Letos je bilo slabše kot lani,« ocenjuje turistično sezono Kritikos. »Tuji turisti, tudi tisti, ki že leta hodijo v moj hotel, so me spraševali, ali je po vseh teh demonstracijah pri nas sploh varno. Seveda sem jim rekel, da je varno, in to bolj kot marsikje v Evropi, sploh na otokih,« je že malce razkačen. Kljub temu so nekateri turisti raje izbrali kako drugo državo, zato tudi hotel Adriani ni bil zaseden kot pred leti. A očitno še vedno dovolj, da bo lastnik z družino udobno preživel zimski odmor. Prenočišče z zajtrkom stane po ceniku med sezono v hotelu 80 evrov na osebo, a izkušnja kaže, da ga je mogoče dobiti tudi za manj. Recimo, da v povprečju iztrži 50 evrov na osebo in da je zasedena le polovica hotela na mesec to prinese 24.000 evrov dohodka, v petih mesecih 120.000. Dovolj, da mu pol leta ni treba delati.
»Na otokih živimo bolje,« priznava Michaelis. »Zato so ljudje tukaj bolj zadovoljni kot tisti v Atenah. Kadar tam demonstrira 50.000 ljudi, pride pri nas na zborovanje le nekaj deset, mogoče sto, dvesto ljudi. Nič več.« Na otokih je manj brezposelnih (v Grčiji je sicer brez dela vsak četrti!), več pa se najde tudi priložnostnih del.
Pretrdo nas prijemljejo
A so tudi otočani prizadeti zaradi ostrih varčevalnih ukrepov, ki jih pod prisilo Evropske unije in mednarodnih denarnih ustanov uveljavlja grška vlada. »Očetu so v zadnjih dveh letih, resda postopoma, znižali pokojnino z 800 na 400 evrov mesečno,« razlaga 25-letni Yiannis Giotis, ekonomist po poklicu, ki se, ker ne dobi službe v svojem poklicu, preživlja kot voznik turističnega kombija. Med sezono zasluži 1000, pozimi pa 700 evrov. »Očetu so ukinili tudi velikonočni dodatek in božičnico,« nadaljuje.
Kot večina Grkov je tudi Yiannis Giotis prepričan, da so vsega krivi politiki. »To so prasci,« benti brez zadržkov. »Ko se je država zadolževala v tujini, so podkupovali volilce. Občasno so jim posodobili kakšno cesto ali komunalni objekt, pri tem pa del denarja pospravili v svoje žepe!«
»Ampak Grčija bo morala vrniti sposojen denar, mar ne?«
»Najbrž, ampak zdaj nas pretrdo prijemljejo. Prehudo je. Krize ni konec, lačni ljudje pa so nori, veste.«
To je nemara res, res pa je tudi, da se v Grčiji marsikaj dela drugače kot drugje v Evropski uniji. Po uradnih podatkih okoli 15.000 grških državljanov dolguje državi 37 milijard evrov neplačanih dajatev.
V polnem avtobusu, ki vozi dobro uro od osrednjega atenskega letališča do pristanišča v Pireju, nisem opazil niti enega potnika, ki bi imel vozovnico. Postopek je tak, da kupite vozovnico pred vstopom v avtobus, potem pa jo je treba žigosati v posebni napravi v avtobusu. Od kakih štiridesetih potnikov ni tega naredil niti eden. Voznik se za to ni zmenil, kontrolorja pa med dvema vožnjama tudi nisem srečal. Vozovnica sicer stane pet evrov, če vas zalotijo brez nje, plačate 300 evrov.
Račun v restavraciji je znesel 65 evrov, natakar pa ga je spisal na košček papirja brez oznake DDV. V neki drugi restavraciji je natakar postregel s petimi kozarčki janeževega žganja, deset evrov pa vtaknil v žep brez kakršnegakoli računa.
Sestra znanca, ki je poročena z Grkom in živi v Pireju, je pripovedovala, da so očetu njenega moža znižali pokojnino s 1200 na 700 evrov. To je kajpak hudo, ampak zanimiv je podatek, da ta upokojenec, dokler je delal kot samostojni podjetnik, sploh ni plačeval pokojninskega zavarovanja.
Stavek, da jih pretrdo prijemljejo, se lahko sliši tudi drugače.
»Politiki naj vrnejo denar!«
Ta trenutek nihče, razen Boga, če je res vsemogočen, ne ve, koliko natančno je Grčija dolžna tujini. Po nekem izračunu je dolga toliko, da bi ga vrnili, če bi vse, kar enajst milijonov Grkov naredi v poldrugem letu ali dveh, namenili za odplačilo dolgov. Sami pa kajpak ne bi smeli porabiti niti evra za hrano, stanovanje ali karkoli drugega. Ker to ni mogoče, so resni ljudje prepričani, da se Grčija zlepa ne bo otresla dolgov, če sploh kdaj.
Brez pravega haska je tudi spraševati, kam so šle stotine milijard, ki si jih je Grčija sposodila v zadnjih nekaj desetletjih. Nekaj tega se sicer vidi v olimpijskih (2004) Atenah: novo atensko letališče, kilometri novih bleščečih stanovanjskih blokov s sončnimi balkoni ob morski obali v predmestju Pireja in drugod, nove ceste. In še kaj.
»Prav je, da tistemu, ki ima 3000 evrov pokojnine mesečno, zmanjšajo pokojnino na 2000 evrov, ni pa prav, da so očetu moje soproge zmanjšali pokojnino s 1500 na 1000 evrov za triintrideset let delovne dobe,« mi je rekel Yiannis D. Ragoussis, hotelir v mestecu Parikia na otoku Paros. Na tem 195 kvadratnih kilometrov velikem otoku živi nekaj manj kot osem tisoč ljudi.
»Vsekakor pa je preveč ljudi zaposlenih v državnih službah,« pravi. »Časopisi so pisali, da so v bolnišnici v Atenah zaposlili 60 vrtnarjev, pa sploh nimajo omembe vrednega vrta. In tako je povsod. Zaposlujejo svoje sorodnike in prijatelje, čeprav za to ni nobene potrebe.« Na otokih je bolje, tukaj je manj ljudi in se poznajo med seboj, zato je lumparije in neumnosti težje prikriti.
»Ampak dolg bo tujini treba vrniti, se vam ne zdi?«
»Naj ga vrnejo politiki, ki so si nabasali žepe in zapravljali kot pijani milijonarji,« je odločen Yiannis D. Ragoussis, ki ima na skrbi restavracijo ob morju, medtem ko njegova soproga Katerina, mati treh otrok, vodi hotel z dvanajstimi dvoposteljnimi sobami. Tudi pri njem nam po večerji niso »postregli« z nobenim računom.
Aretirajte običajne osumljence!
Tako kot vsi drugi, ki so mi med enotedenskim popotovanjem po grških otokih razlagali, da je povsod preveč korupcije in nepravilnosti, je enako zatrjeval tudi sicer simpatični gostinec Yiannis. In nikogar se ni dalo srečati, ki bi znal pojasniti, zakaj se niso Grki uprli in demonstrirali proti korupciji in krajam javnega denarja takrat, ko je bilo denarja dovolj, plače in pokojnine visoke in dobrin v izobilju. Povprečna neto plača zdaj znaša 1160 evrov.
Doslej ni znano, da bi se kjerkoli upirali državljani kake države, ki jim je delila bonbončke in jih ujčkala, čeprav so nekje v podzavesti najbrž vedeli, da jim dajejo nekaj, česar niso zaslužili. In tudi ko zdaj na vprašanje, kdo bo in kako vrnil dolgove tujini, zavzeto odgovarjajo, naj to naredijo politiki, dobro vedo, da politiki tega ne bodo naredili. In kajpak je lahko razumeti, zakaj se politiki niso lotili seznama tistih 1991 Grkov, ki imajo v švicarskih bankah utajene milijarde evrov. Kdo pa bo razkrival lastne goljufije? Zato bo najbrž ostalo pri nesmrtnem stavku iz kultnega filma Casablanca: »Aretirajte običajne osumljence!«