Katjuša Popović

Knjiga Prodano življenje, resnična zgodba žrtve trgovine z ljudmi v Sloveniji, se začne leta 1992, z izbrisom. Dotlej običajni romski družini, zaposlenemu očetu in materi ter srečni kopici otrok, rojenih v Sloveniji, se zaradi izgube vseh državljanskih in socialnih pravic svet čez noč podre. Prisiljeni so zapustiti državo, pobegnejo v Nemčijo, zaprosijo za azil, oče v stiski postaja nasilen in tone v vzorce, ki bi morali biti pokopani nekje globoko v njegovi (in kolektivni) podzavesti. Mater začne poniževati in pretepati, hčerke mučiti, izkoriščati in drugo za drugo prodajati kot neveste.

Poleg tega se tako Nemčija kot Slovenija Romov brez statusa otepata, zavračata njihove prošnje za azil, si jih podajata in jim grozita z izgonom. »Država Slovenija je ugotovila, da sem državljanka Republike Srbije,« pripoveduje Valentina, protagonistka tragične zgodbe (ime je bilo zaradi varnosti spremenjeno). »Kako? Zakaj? Ni mi jasno. V Srbiji nisem bila nikoli, niti nimam želje, da bi šla tja. Vsak dan sem pričakovala, da nas bodo odpeljali v Postojno, v center za tujce in nas od tam deportirali v Srbijo. Od vsega sem bila že tako utrujena, da bi najraje zaspala za vedno.« Ko se je to dogajalo, sredi prvega desetletja enaindvajsetega stoletja, je bila Valentina stara okoli dvajset let, bila je že mati, oče jo je medtem že prodal, potem ko je prodal tudi vse njene sestre.

Knjigo je po dekletovem pripovedovanju napisala Katjuša Popović, vodja društva Ključ, ki skrbi za rehabilitacijo žrtev trgovine z ljudmi ter jim omogoča varno nastanitev. Z delom, ki so ga bralci in mediji razgrabili, Slovenijo opozarja, da je trgovina z ljudmi vseprisotna in da se, pa naj zveni še tako oddaljeno, ves čas dogaja v naši bližini. »Lahko se zgodi, da boste le prebrali temačen roman, ki se vas ne bo dotaknil, in odšli naprej po svojih opravkih,« je bralcem sporočila na začetku pripovedi, ki se zaključi boleče tragično. »Ali pa boste eden od tistih ljudi, ki jih bo sram, da so sodelovali pri sprejemanju napačnih 'strokovnih' odločitev, ko so 'obravnavali' pričujoči primer, ki v nekaterih delih na žalost ni edini. Če nič drugega, vam sporočam, da ste pri sprejemanju odločitev pozabili na človečnost, humanost, otrokove, človekove pravice. Po izidu te knjige nimate več izgovora, da 'niste vedeli, niste bili seznanjeni, kaj takega ali česa podobnega še niste slišali, naša zakonodaja tega ne omogoča, praksa je drugačna' in še mnogo drugih, skrajno neodgovornih, neštetokrat slišanih neumnosti.«

Katjuša Popović pravi, da so vsi, ki so imeli stik z Valentinino družino, ves čas vedeli, da se dogajajo strašne stvari, a nihče ni ukrenil ničesar.

Ženska odločnega govora in blagega videza s tovrstnimi zgodbami živi ves čas. Na intervju je prihitela sredi, kot je rekla, zelo težavnega dne. Bil pa je le eden od mnogih.

O tem vam ne smem ničesar povedati.

Nič.

Seveda. To so situacije, ki jih ni mogoče predvideti, ko se zgodijo, pa je treba ukrepati takoj. Kadar je izdana lokacija varnega prostora, je treba v štiriindvajsetih urah izseliti prav vse. Ogroženi so ne le tisti, ki so pripeljali do razkritja lokacije, ampak tudi vsi drugi stanovalci in zaposleni. Od leta 2001, ko je naše društvo začelo delovati, se je to zgodilo že kar nekajkrat.

Našo ekipo sestavljajo dva ali trije strokovnjaki, varovancev pa je toliko, kolikor jih pač je tisti trenutek pri nas. Daljši čas lahko v naši hiši stanuje pet ljudi. V krizni namestitvi, ki je prvotna, nujna namestitev, pa število mest ni omejeno.

Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti.

Ne. Žrtvam nudi pomoč mnogo društev, poleg nas pa varno namestitev žrtvam trgovine z ljudmi omogoča še Slovenska Karitas. Vendar oni omogočajo namestitev tudi žrtvam drugih oblik nasilja, naše društvo pa je edino, ki je specializirano posebej za zaščito žrtev trgovine z ljudmi. Skrbimo samo za njih.

Ne vem.

Za ta trenutek vam niti ocene ne morem povedati.

Kadarkoli se pogovarjamo o trgovini z ljudmi, vsi, ki delamo na tem področju, pravimo, da je statistika absolutno mrtva črka na papirju. Nič ne pomeni. Ko na koncu leta pogledamo statistiko našega društva, se številke ponavadi vrtijo okoli tridesetih oseb, ki so potrebovale našo pomoč ali smo jih prepoznali kot potencialne žrtve trgovine z ljudmi. Vendar hkrati vemo, da je za vsako osebo, ki nam jo uspe spraviti v varni prostor, vsaj še pet drugih. Če v kakšnem nočnem lokalu denimo odkrijemo eno žrtev trgovine z ljudmi, se je treba zavedati, da nočni lokal, ki bi imel zaposleno samo eno plesalko, ne obstaja. Podobno je pri gradbenih delavcih, ki so žrtve trgovine z ljudmi (posredniki jih pripeljejo v Slovenijo z obljubo dobrega zaslužka, nato pa izkoristijo njihov podrejeni položaj ter slabo poznavanje tukajšnje pravne zaščite in jih zasužnjijo, op.p.). Če enega namestimo v varnem prostoru, jih je še mnogo ostalo zunaj.

Ocenjevanje obsega problema je težavno, ker vpleteni o tem nočejo govoriti. Redki poiščejo pomoč sami, še redkeje pa imajo priložnost priti v stik s policijo.

Ljudje v resnici hodimo po cesti z zaprtimi očmi. Če bi šla zdajle skupaj na sprehod čez Ljubljano, bi našla vsaj tri oblike trgovine z ljudmi. Našla bi denimo prisilnega prosjaka. Ta načeloma daje vtis povsem običajnega prosjaka, a če poznamo znamenja prisile, jih lahko opazimo.

Na izobraževalnih delavnicah nas udeleženci večkrat vprašajo, kakšna je razlika. Odgovorimo jim, da je razlika očitna: žrtve trgovine z ljudmi imajo prepoved komunikacije, vzpostavljanja kakršnegakoli verbalnega ali očesnega stika z zunanjim svetom. Nekateri berači vas torej nagovorijo in prosijo za denar, drugi pa ne rečejo nič. Prosijo s sklonjeno glavo in skritim pogledom. V zadnjem času so se denimo pojavili takšni, ki sklonjeni klečijo na tleh in imajo dlani v prošnji sklenjene nad glavo. Če se ob takem človeku ustavite, počepnete k njemu in ga vprašate, kdo je in kakšno pomoč potrebuje, lahko ga denimo vprašate, ali bi raje kot denar dobil sendvič, vam ne bo odgovarjal, ker ga je strah. Ko boste naredili pet korakov naprej in pogledali nazaj, ga ne bo več tam. Ker ste pokazali preveč zanimanja zanj, se bo moral umakniti. Za prepoznavanje trgovine z ljudmi je torej potrebnega zelo malo znanja.

Drugi primer so masažni saloni. Če se boste hoteli dogovoriti za naslednji termin, pa bo imela vaša maserka vse dneve zapolnjene od jutra do večera, je jasno, da je ženska izkoriščana. Sploh če gre za kakšno eksotično masažo, ki jo izvajajo tujke.

Po eni strani je treba ljudem odpreti oči, po drugi strani pa bi se morali problema zavedeti tudi politiki. Ne zadostuje namreč, da se politika načelno zavzema za boj proti trgovini z ljudmi, da podpisuje mednarodne konvencije, ampak mora politiko tudi izvrševati. Vprašati se je treba tudi, ali si država morda ne zatiska oči zato, ker ima od tega koristi. Trgovina z ljudmi in korupcija hodita z roko v roki.

Tako je. Ne pravim, da ima kdo od uradnih oseb kakšne neposredne koristi od tega, da se ne loti boja proti trgovini z ljudmi. Gotovo pa zaradi tega nima problemov, ki bi lahko nastali. Iz knjige je razvidno, kje vse je država v Valentinini zgodbi zatajila.

Da ne govorimo o tem, da je bila izbrisana. In o tem, da policija na prijavo Valentinine sestre, da jih oče pretepa, ni reagirala tako, kot mora reagirati, kadar se dogaja družinsko nasilje. Šlo je pač za romsko družino. Namesto da bi otroka umaknili, so ga odpeljali domov in ga izročili očetu.

Da.

Iz policijske službe me je res pregnala frustracija. Rezultatov svojega dela in dela mojih kolegov nisem videla. Od kazenske ovadbe do obsodbe je pot zelo dolga. Če pa k temu prištejemo še to, da nekateri sploh niso hoteli preiskovati trgovine z ljudmi in da se jim je vse skupaj zdelo brezveze, je bila situacija res mučna. Slovenska policija se je s trgovino z ljudmi začela ukvarjati leta 1996...

Leta 1996 je bil ustanovljen oddelek za organizirani kriminal, ki je začel obravnavati tudi prisilno prostitucijo. Prej je bila prostitucija deležna preventivnih programov, po razpadu vzhodnega bloka pa se je začelo prodiranje večjega števila barskih plesalk v nočne lokale in prostitucija je začela naraščati. Izkazalo se je, da pri tem ne gre le za običajno, ampak večkrat tudi za prisilno prostitucijo. Začelo se je govoriti o trgovini z ljudmi.

Obenem pa smo hitro ugotovili, da bodo kazenski postopki težavni, saj materialnih dokazov ni bilo. Vsi postopki so obviseli na pričanju, priče pa so vedno hkrati tudi žrtve. Te najprej potrebujejo podporo in pomoč, šele potem lahko začnejo razmišljati o morebitnem pričanju.

Tako je. Krvnik žrtev tudi hrani.

Da, še posebej zato, ker se to dogaja v zanjo tujem okolju, katerega jezika ne pozna, je izolirana in ima samo tiste informacije, ki ji jih daje storilec.

Poleg tega je bilo v devetdesetih, ko smo začenjali, treba upoštevati še, da je tožilstvo primere raje opredeljevalo kot tihotapljenje oseb čez državno mejo, kot pa da bi prepoznavalo trgovino z ljudmi. Lažje je pač odpreti kombi in v njem najti šestdeset neposrednih materialnih dokazov, šestdeset ilegalcev.

Držati se je treba osnovnih stvari. Razlika med ilegalnim oziroma neregularnim migrantom in njegovim tihotapcem na eni strani ter žrtvijo trgovine z ljudmi in njenim krvnikom na drugi strani je v tem, da prvi vedno plača pot vnaprej, žrtev trgovine z ljudmi pa vedno za nazaj. Plača s tem, da jo izkoriščajo. Odnos neregularnih migrantov z njihovimi tihotapci se na cilju vedno zaključi, odnos med žrtvijo trgovine z ljudmi in njenim krvnikom pa traja daljši čas. Začne se, še preden pristane v kombiju, ki pelje proti meji, saj jo je najprej treba prepričati. Migranti imajo sami željo, da bi odpotovali, žrtve trgovine z ljudmi pa je treba zmanipulirati. Zato na delavnicah mlade vedno opozarjamo, naj bodo previdni, ko jim kdo recimo ponuja zastonjsko potovanje v Španijo. Zakaj bi jim kdo kaj takšnega podaril? Tudi če je to dekletov fant, se mora dekle vprašati, kako dobro ga pozna in ali ve, od kod fantu denar, sploh če je še mlad in nič ne dela. Mladi se spuščajo v zelo površne odnose, nimajo izkušenj, hočejo pa vse takoj. Zato so ljudje med štirinajstim in osemnajstim letom v največji nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi.

Storilec, oče deklet, je bil v tem primeru gotovo produkt določenih družbenih vzorcev. Najprej ga je določalo romsko poreklo in njegovo prepričanje o tem, kako se mora vesti kot Rom. Za ljudi, ki pridejo k nam, je torej zelo pomembno, da vemo, kaj je za njih normalno in kaj ne. Ženski na primer postavimo vprašanje, ali je bil storilec do nje fizično nasilen. Odgovori, da ne, da je ni tepel. Čez štirinajst dni pa recimo opisuje določen dogodek in mimogrede pove, da je dobila klofuto. Je torej v prvem razgovoru govorila neresnico in je moškega branila ali pa klofuta zanjo ni nasilje, ampak normalno sredstvo komuniciranja? Morda je klofut vajena že iz otroštva in se ji zdijo povsem v redu, sploh če je bila kdaj kasneje res zverinsko pretepena. Potem ji ena klofuta ne pomeni nič.

Res je, kar pravite, da je ljudi s socialnega dna zelo težko doseči. Tu bi morali centri za socialno delo narediti več, hoditi na teren, po naseljih in blokih. Poleg tega bi morala država pomagati nam, nevladnim organizacijam, da bi dobili dostop do šol in drugih ranljivih skupnosti, kjer bi lahko razširili informacije o trgovini z ljudmi.

Nevladne organizacije bi potrebovale vzvode za sistemsko izvajanje preventivnih programov. Država pa ostaja le na načelni ravni, in ko je treba trgovino z ljudmi preprečevati, odpove. Dopušča izdajanje ogromnega števila delovnih dovoljenj tujkam iz Dominikanske republike, Kube, Ukrajine...

Z njimi se ukvarjamo že tri leta. Ugotavljamo, da seveda ni problem v tem, da si dekleta želijo priti v Slovenijo in delati v nočnih klubih, ampak v tem, da na veleposlaništvu, upravnih enotah, zavodih za zaposlovanje nimajo usposobljenih ljudi, ki bi znali presoditi, ali so dekleta v nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Če pa imajo sposobne ljudi, ki to prepoznajo, ti ne morejo ničesar storiti, saj imajo zvezane roke. Vsaj v primeru deklet iz Dominikanske republike je bilo tako.

Naj inšpektorji preverjajo delodajalce. Če želi nekdo pripeljati v Slovenijo deset tujih državljank, naj stopi kdo preverit, ali je v baru sploh dovolj prostora za toliko deklet. Kje bodo nameščene? So pogodbe napisane v slovenščini? Jih je kdo prevedel v njihov jezik? Seveda naj pridejo in plešejo! Naše društvo vedno poudarja, da niso vsa dekleta v nočnih lokalih žrtve. Sploh ne. A ko odkrijemo, da je dekle podpisalo pogodbo, ki je sploh ni razumelo, se vprašamo, kje so inšpektorji. Če bi se nekega dne združili policijski, davčni in delovni inšpektorji ter nenapovedano opravili preglede v nočnih lokalih, sem prepričana, da bi jih polovico zaprli.

Seveda je za žrtve trgovine z ljudmi zelo pomembno, čigavi državljani so. Odškodnino lahko denimo v Sloveniji po veljavni zakonodaji zahtevajo samo državljani EU, za vse druge pa zakonodaja odškodnin ne omogoča. Nadalje država pogojuje financiranje namestitve v varni prostor s sodelovanjem z organi pregona, kar pa je do žrtev diskriminatorno, saj to, da nekdo ne sodeluje z organi pregona, ne pomeni, da ni žrtev. Zato smo v društvu Ključ za tiste žrtve, ki ne sodelujejo z uradnimi organi, priskrbeli drug vir financiranja z Mestne občine Ljubljana. In še vsakdo, ki je bil pri nas nameščen, je na koncu pričal na sodišču. Večina žrtev namreč potrebuje občutek varnosti, mir in strokovno pomoč, da predelajo svojo travmo, in potem lahko spregovorijo. Dekle, katere pripoved je zapisana v knjigi, sicer ni šla na sodišče, je pa v knjigi vse povedala tako natančno, da je vsakomur, ki dela na tem področju, jasno, za koga gre in kaj se je zgodilo.

Še en problem so ljudje brez državljanstva in izbrisani. Ko sem pisala knjigo, sem želela prikazati prav to, kakšno je življenje brez vseh pravic. Status je pomemben zaradi zdravstvene oskrbe, cepljenja otrok, socialne pomoči...

Mislim, da ne. Med pisanjem knjige sem se pogosteje srečevala s tem dekletom. Eden najbolj šokantnih trenutkov zame je bil, ko je povedala, da je oče njenega otroka nepismen. To je bilo pred nekaj leti, star je bil dvaindvajset let, rojen v Sloveniji, v Mariboru, kjer je tudi živel. Nepismen pri dvaindvajsetih! Nekaj kasneje mi je povedala še, da je moral fant na sodišče v Mursko Soboto, ker je v otroštvu veliko kradel. In zakaj je kradel? Ker ga je v to prisilil oče. Ni mu dovolil hoditi v šolo, ampak je moral vsak dan prinesti določeno količino denarja. To se je dogajalo pri nas, v času samostojne Slovenije, ta človek je živel med nami in še danes živi med nami. Večino tega časa je bil še otrok. Kje smo ga izgubili?

Center za socialno delo ni edini stik ljudi, o katerih govoriva, z državo. Tu so še delavci v šolah, tu so uradniki na upravnih enotah. Pričakovala bi, da bodo ravnali odgovorno. Pravila so dovolj jasna, da se za vsakogar ve, kaj bi moral narediti in koga obvestiti. Kadar iz šole izgine trinajstletna deklica ali ko pride oče v šolo povedat, da ne bo kupil učbenikov za svojo hčer, ker to ni smiselno, saj jo bo tako ali tako poročil, ni dvoma, da je nekaj narobe. Pri tem ni mogoče izgovarjanje na tradicijo in običaje, če gre denimo za romsko družino.

Točno tako. Noben otrok ni zrel za poroko in poroke otroka ni mogoče skriti. Deklice se v šoli pogovarjajo med seboj. Ena reče, da jo starši peljejo za konec tedna v Gardaland, druga pa, da jo bodo poročili.

Spet sva pri številkah. Ne vem. Vem pa, da obstaja na ozemlju nekdanje Jugoslavije velika skupina otrok, ki jim pravijo »otroci, ki jih ni«. Djeca, kojih nema. To so otroci, rojeni v času vojne v Bosni in Hercegovini. Njihova rojstva niso bila registrirana, tudi zato, ker so bili denimo sad posilstev. Ti otroci so najboljše blago za trgovino z ljudmi. Nihče jih ne pogreša, nihče se z njimi ne ukvarja, nihče sploh ne ve, da obstajajo. Zdaj so stari okoli dvajset let in z eno takšnih deklet smo se pogovarjali v Ljubljani v azilnem domu. Pripovedovala je, da je doživela že prav vse. Ne razume povsem dobro, kaj je posilstvo, saj ne loči med spolnostjo, ki si jo želiš, in tisto, ki si je ne želiš. Prisiljena je bila pač v prodajanje svojega telesa, zaščitil pa je ni nihče, saj ni umeščena v noben sistem. Na koncu je s pomočjo azilnega doma našla svojega očeta, ki je živel v Franciji. Zdaj živi pri njem.

Lahko si predstavljate, da je po svetu takšnih otrok ogromno. Rodijo se v vojnah, ob naravnih nesrečah in postanejo žrtve izkoriščanja, prisilnih posvojitev, za njimi se izgubi vsaka sled.

Sprememba socialnega statusa vpliva na vse: na način življenja, na družino, na dojemanje okolice. Pojavi se stres, travma, in vprašanje je, kako bo kdo s to travmo opravil. Oče v knjigi je bil v veliki stiski. Ni mogel več skrbeti za družino, ni bil več pravi »moški«, izgubil je moč. Travma se lahko prelevi tudi v nasilje.

Seveda. Krčijo se na primer izobraževalni programi. Šole so dobile navodila, da z zunanjimi izvajalci ne smejo več sklepati pogodb. Ravno izvajanje preventivnih delavnic je bilo pomemben vir naših prihodkov.

Tudi sredstva na razpisih so nižja, konkurenca pa je velika. Bodo vsi, ki se prijavljajo, dobili nekaj drobiža in pravzaprav nihče ne bo mogel izvesti ničesar? Ali pa bodo denar podelili le enemu? Država se bo morala odločiti. Težava bo nastala tudi, če bodo na razpisih upoštevali samo to, kdo izvaja cenejši program, in ne, kateri program je bolj kakovosten, strokoven. Vprašanje je namreč, kdo ima dovolj specializirano znanje. Žrtve trgovine z ljudmi so vedno tudi žrtve nasilja, a tisti, ki ima potrebne izkušnje za delo z žrtvami nasilja, nima nujno dovolj znanja za delo z žrtvami trgovine z ljudmi. Specifika trgovine z ljudmi je izjemna. Če te nekdo doma mlati, je zelo hudo. Če nekdo nekoga delovno izkorišča, zapira, zaklepa, pretepa, zverinsko muči, mimogrede večkrat posili, kar vse se dogaja v trgovini z ljudmi, pa je za delo s takšno žrtvijo absolutno potrebno specifično znanje. Vedeti je treba, kakšne posledice določena oblika nasilja pušča na človeku. Treba je tudi vedeti, koga imaš na drugi strani. Nikakor ne želim omalovaževati žrtev družinskega nasilja, a ko žrtev trgovine z ljudmi umakneš na varno, je situacija drugačna: izkoriščevalcu si pravzaprav odvzel denar, lastnino, premoženje. On v žrtvi vidi zgolj vir dohodka, in to se ne bo spremenilo.

Vsako leto znova se postavlja vprašanje, ali je vredno dati petinštirideset tisoč evrov na leto za delovanje varnega prostora, kamor se lahko zatečejo žrtve trgovine z ljudmi, tudi če jih je komaj nekaj na leto.

Približno. Naš odgovor je vedno enak: sistem mora delovati preventivno, tako kot bolnišnica. Če kdo pride ali če ne pride nihče. Lahko se namreč zgodi, da policija nenadoma odkrije deset žrtev trgovine z ljudmi, denimo gradbenih delavcev, ki jih je treba spraviti na varno za eno leto ali več. Potem petinštirideset tisoč evrov ne pomeni nič. Žrtev trgovine z ljudmi je namreč ogromno, samo lotiti se je treba dela. Treba jih je najti, jim pomagati in jim zagotoviti varnost.