Bolje priznan kot spregledan

Lanegan se je na tej nemirni poti večkrat sprehodil med grehom in kaznijo, zato so ga mnogi že odpisali kot naslednjo žrtev »igle, polne greha«. Vendar so se zmotili. Po vsakem takšnem namigovanju se je vrnil še bolj odločen, da nam predstavi svoj notranji blues. To je dokazal že z matično zasedbo Screaming Trees, s katero je tlakoval temelje ameriški rockovski kulturi devetdesetih, kot tudi s prgiščem solističnih albumov, s katerimi je brez usmiljenja uglasbil svoje notranje drame. Prav ta iskrenost (življenjski stil) in prekajen glas sta mu pripela številne zveličane označevalce. Ker sem imel Marka Lanegana v zadnjih nekaj mesecih priložnost dvakrat videti na odru in za njim, lahko zapišem, da povsem upravičeno. Preverljivo jutri v CUK Kino Šiška.

Ne bom tajil, tudi sam sem bil presenečen, kam me je zaneslo... Prvotna ideja ni imela prav nič skupnega s poznejšim razvojem ali nadgradnjo pesmi, ki sem jih sestavljal za prihajajoči album. Izhodišče je bilo klasično – delovna soba, kitara v roki in snemalni sistem, ki je sproti beležil zamisli. Polovica pesmi je namreč nastala na ta način. Hkrati pa sem si privoščil tudi nekaj novih instrumentov, ki sem jih počasi dodajal v proces, dokler niso povsem prevzeli mesto kitari. Tudi že nastale skladbe sem (o)plemenitil z »beati« ritem mašine, sintetičnimi zvoki in koloritom casio klaviatur. Preobrazba mi je bila zelo všeč, zato sem za ostalo polovico pesmi uporabil sekundarno izhodišče. To je projektu dalo drugo identiteto, a je tudi odraz glasbe, ki mi je bila v tistem trenutku blizu. Še enkrat poudarjam, nobenega načrta ni bilo zadaj, enostavno me je zaneslo, in ko sem začutil skladnost med različnimi elementi, so skladbe – brez vsakršnih posegov – dobile zaključni smisel.

Zadnje čase sem povsod, tudi v avtu, veliko spremljal satelitske 80's radijske postaje. S temi vtisi sem hodil v studio, zato so se morali nekako materializirati – ne povsem, a do neke mere zagotovo. Temni novi val in krautrock sem poslušal že prej, torej ne gre za nekaj novega v mojem življenju, le da do albuma Blues Funeral nista imela tako neposrednega vpliva na moj ustvarjalni razmislek. Že na prejšnjem albumu, Bubblegum, sem operiral z nekaterimi sorodnimi elektronskimi prijemi, a na bolj glasen in abraziven način, zato harmonije niso prišle toliko v ospredje.

Rekel bi, da je šel radij vpliva prej v obratni smeri, saj sta Rich Machin in Ian Glover do trenutka, ko smo zaključili naš drugi album Broken, postala že pravi rockerski sistem. Razlog, da sem sodeloval z njima, je preprost – elektroniko sta uporabljala na način, ki mi je blizu. Znala sta razčleniti elemente ter jih s pravo mero občutka plasirati v skladbe tako, da se je odprlo dovolj prostora zame in druge pevce, s katerimi sodelujeta. Ni šlo samo za njiju in zame, temveč za projekt, ki si je pustil dihati; za sobivanje več identitet. Na Blues Funeral sem poskušal razmišljati podobno.

Kako to sobiva v mojem glasu, ne znam razložiti. Po pravici povedano niti nisem veliko poslušal albuma, ko smo čezenj potegnili zaključni premaz. Bolj sem se osredotočil na uigravanje skupine za žive nastope. Uživam v obeh fazah, snemanju v studiu in živih nastopih. To dvoje mi je dovolj, vendar znam ločiti med obema.

Pravzaprav niti ne, četudi je njun nastanek res nekoliko drugačen od ostalih skladb. Ode to Sad Disco je sposojenka, saj je pesem nastala na osnovi nekaterih sekvenc skladbe Sad Disco iz danskega filma Pusher II. V originalu gre za instrumental, ki sem ga priredil po svoje in mu dodal besedilo. Quiver Sindrom pa je rezultat čiste »zajebancije«. Večkrat se zgodi, da drgnem po kitari brez vsakega smisla, malce improviziram in niti nimam namena, da bi iz tega kaj nastalo. Stvari se včasih »ponesrečijo« z razlogom. Takoj sem slišal, da mi je uspelo ujeti privlačno melodijo, in skladba se je zapisala sama po sebi.

Burning Jacob's Ladder je bila povod za nastanek albuma Blues Funeral in nikoli ni bila del njega. Pred leti sem jo na prošnjo napisal za video igrico, povabil k sebi prijatelje in med snemanjem sva z Alainom Johannesom spoznala, da je med nama še vedno dobra kemija in da je minilo že dolgo od najinega zadnjega sodelovanja. Tej skladbi in prostemu času se lahko zahvalim, da je danes pred nami dvanajst novih pesmi. Skladba vseeno ni našla prostora na albumu, saj je bil njen namen drugačen. Nahaja se na B strani male plošče The Gravedigger's Song. Samo Japoncem smo dovolili, da jo kot bonus dodajo na album, ker hočejo biti vedno nekaj posebnega.

(smeh) Celoten disco album? Pravijo, nikoli ne reci nikoli, a to se ne bo zgodilo!

Nobenih zadržkov ne gojim do tega, vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, jaz pa se lahko z njim strinjam ali ne. Vedno je bolje biti priznan kot spregledan. Razlogi so povsem subjektivne narave. Veliko je umetnikov, ki bi sicer trdili nasprotno, a vedno šele potem, ko si izborijo določen status. Če bi ustvarjal samo zase, bi to počel med štirimi stenami in se ne bi oziral, kaj se dogaja zunaj. Ne bi izdajal albumov, hodil na turneje... Tako pa to počnem, ker upam, da se bo kdo znal poistovetiti z mojimi pesmimi in v njih morda našel, kar neuspešno išče drugod.

Vedno pišem iz sebe, na podlagi nekega spomina, o stvareh, ki so se zgodile meni ali ljudem blizu mene. Šele kasneje pesmi zaživijo po svoje, povsem neodvisno od razlogov svojega nastanka. To drugo življenje je večinoma lepše od prvotne izkušnje. Zelo rad pišem pesmi, ker na ta način sestavljam spomine in jih tkem v sanje. Z njimi se oziram nazaj, vendar ne pustim, da bi vzroki njihovega nastanka zavzeli mojo sedanjost. Večkrat me vprašajo, ali bi kaj spremenil, če bi se imel priložnost še enkrat sprehoditi skozi svojo kariero. Prav nič! Prav ničesar ne obžalujem v svoji karieri. Priznam, so nekatere stvari, ki bi jih danes postoril drugače, a takrat sem jih naredil tako, kot sem jih, in ne mislim se popravljati ali kesati za nazaj. Preteklost puščam tam, kjer je!

Težko bi oporekal Wendersovim besedam, a bi vseeno dodal – eden izmed največjih. Zelo pogrešam tega frajerja in čudaka v eni osebi. Naučil me je, kako sestaviti pesem. Ko sem začenjal, sem poskušal zveneti kot Jeffrey, vendar sem kmalu spoznal, da nihče ne more zveneti kot on.

Ko sem prvič slišal blues, sem vztrepetal, tako sem bil vznemirjen. Šlo je za pesmi Skipa Jamesa, Lightnina Hopkinsa, Johna Leeja Hookerja, Son Housa... Vendar so bile njihove izkušnje drugačne od mojih, zato sem moral poiskati svojega. Blues mi je spregovoril na način kot nobena druga glasba. No, tudi punkrock mi je spregovoril na podoben način, a je bil njegov učinek kratkotrajen. Z menoj je ostal do danes, še vedno ga poslušam, medtem ko Sex Pistolsov ne več. Blues je bil in vedno bo zraščen z mano, je del mene, in ko ga ne bo več, tudi mene več ne bo!

Projekt mora imeti naslov in Blues Funeral se mi je zdel najbolj primeren. Nobene velike filozofije ni zadaj. Vedno ga izberem na koncu, ko imam celosten pregled nad materialom. Iščem neko asociacijo, ki bi najbolje povzela vsebino. Izbrani naslov zveni zelo dobro, prav tako se odlično poda k likovni podobi albuma.

Ljudje, ki so mi blizu, vedo, da se najraje držim sam zase. Tak sem po značaju in nimam se namena spreminjati. Se pa tej drži vseeno odpovem, kadar gre za sodelovanja. Zelo rad ustvarjam, tako sam kot z drugimi glasbeniki. Vsi našteti so moji dobri prijatelji. Sodelovanje z njimi mi veliko pomeni, saj je glasba odraz prijateljstva. Z vsemi se družim tudi zasebno, ne samo v studiu in koncertnih dvoranah.

Veliko časa je minilo od tedaj, a mislim, da sem se zaklenil v sobo, iz katere nisem hotel priti ven. Vem, da sem bil takrat zelo naporen, da je bilo težko komunicirati z mano. Tudi najbolj »čist« nisem bil. Dolgo časa so me prepričevali, in ko sem enkrat končno vstopil v studio, smo pesem hitro posneli. Odlično je izpadla, pravzaprav je ves album priredb Satisfied Mind fantastičen projekt.