Interna nadzora v državnem zboru in na notranjem ministrstvu sta ugotovila, da krivcev v teh dveh institucijah, ki sta edini rokovali s podpisi, ni. Objektivne odgovornosti ne prevzame nihče. Notranji minister Vinko Gorenak, proti kateremu so poslanci Pozitivne Slovenije ta teden vložili interpelacijo zaradi subjektivne in objektivne odgovornosti, je čeprav je imel na voljo 30 dni z odgovorom pohitel in ni čakal na ugotovitve preiskav, ki še potekajo. Navedbe v interpelaciji je v štiriindvajsetih urah v celoti zavrnil. Bodo ob tolikšni odločnosti notranjega ministra kriminalisti v potekajoči preiskavi (lahko) prišli do drugačnih ugotovitev?
Čeprav ni dokazov, da pri izginotju listov ni šlo »zgolj« za malomarnost recimo enega ali dveh od 28 uslužbencev, ki so na MNZ preverjali pravilnost podatkov o podpisnikih referendumske pobude (pri manjkajočih listih ne gre za 36 zaporednih strani, temveč sta umanjkala dva ločena šopa: v enem je bilo 25, v drugem pa 11 zaporednih strani), celotno dogajanje pri preverjanju podpisov, zavlačevanje z obveščanjem državnega zbora ter nasprotujoče si navedbe v postopku ugotavljanja izginotja sprožajo sume, da vendarle ni šlo za napako. Da je šlo za poskus preprečiti referendum, ki je ne glede na to, kaj si o konkretni referendumski pobudi mislimo in ali sedanjo referendumsko ureditev ocenjujemo kot ustrezno pomemben demokratični instrument izkazovanja ljudske volje. Za dosego svojih ciljev torej vladajoča politika ne izbira sredstev, tudi če je cena rušenje temeljev demokracije, razgradnja pravne države.
Nato so se v sredo v državnem zboru mudili kriminalisti. Preverjali so podpise poslancev pod zahtevo za razpis referenduma o državnem holdingu. Potem ko so ugotovili, da je podpis poslanke Pozitivne Slovenije Melite Župevc pravi, so se v sredo lotili še preučevanja podpisov šestih drugih poslancev največje opozicijske stranke.
Lahko se strinjamo, da je policija opravljala svoje delo, a se dobri poznavalci čudijo naglici, s katero se ga je lotila. Kot poudarjajo, prejemajo policisti na kupe anonimk, ki jih ob množici dela potiskajo v ozadje. Še zlasti, če tako kot tokrat ni povsem jasno, kaj naj bi sploh preiskovali. Poslanci Pozitivne Slovenije so namreč vsi po vrsti že večkrat zatrdili, da so se pod zahtevo podpisali sami. In da z zahtevo za razpis referenduma soglašajo ne glede na to, kakšno »kraco« so naredili pod njo. Pri prejeti anonimni ovadbi, na podlagi katere je delala policija, torej ni šlo za prijavo, ki bi jo podal oškodovanec, katerega podpis so ponaredili in mu s tem povzročili takšno ali drugačno škodo. Ne, policisti na osnovi te ovadbe pravzaprav ugotavljajo, ali so poslanci ponaredili svoje lastne podpise!
Policija bi morala dobro premisliti, preden zaradi takšnega neinterventnega razloga in celo sredi zasedanja državnega zbora »vkoraka« v parlament (tudi če naj bi se o tem dogovorila z vodjo poslancev PS). Ne glede na to, kaj si o posameznih poslancih mislimo in koliko so zlorabili naše zaupanje, na Šubičevi vendarle domujejo demokratično izvoljeni in po ustavi neodvisni predstavniki ljudstva. »Potem ko je leta 1971 policija vstopila v prostore Filozofske fakultete in s tem kršila avtonomijo Univerze, smo za deset dni zasedli fakulteto,« je ob sredinem dogajanju v državnem zboru na twitterju spomnil udeleženec takratnih protestov Darko Štrajn.
Glavni problem pa je politično ozadje omenjenega policijskega sprehajanja po parlamentu. Sodeč po tem, da je anonimna ovadba pravzaprav kopija Tankovega nastopa na seji kolegija predsednika državnega zbora, dvoma, da je nastala v političnih krogih, tako rekoč ni. Gre torej za nadaljevanje preprečevanja referendumov za vsako ceno, le da se je tokrat vladajoča politika zatekla k ovajanju opozicije zaradi njenega političnega delovanja. Za to, da bi zakona po meri koalicije začela veljati, je v obračun s političnim nasprotnikom vključila celo policijo. Politični boj se torej s političnega parketa seli na raven policijskega pregona. To pa je sodeč tudi po dogajanju v polpretekli zgodovini zelo nevarna selitev. In razlog za alarm.
Grenak priokus, da je preiskava v parlamentu povezana s političnimi interesi, priznava tudi predsednik državnega zbora Gregor Virant. Kar je glede na dirigirano razmišljanje koalicije nedvomno pogumna izjava. A je za preseganje sedanjega napol izrednega stanja premalo. Kakšnega učinkovitejšega koraka za umiritev vse večje politične polarizacije in nestrpnosti, ki se seli v vse pore slovenske družbe, predsednik parlamenta doslej ni naredil. In ga očitno tudi ne namerava narediti. Kot nekakšnega mesijo, ki bo našel izhod iz vse bolj zaostrenih razmer, namreč »ponuja« Boruta Pahorja na mestu predsednika države z izrazito majhnimi pristojnostmi. Takšno razmišljanje pa je mogoče razumeti predvsem kot iskanje izgovorov za lastno premajhno glasnost in za izogibanje potezam, ki bi jih kot predsednik državnega zbora moral sam narediti. A gre lahko za kaj nevarno izogibanje. Če parafraziramo besede pastorja Martina Niemöllerja: če bo molčal danes, ko je žrtev instrumentalizacije policije njegov politični nasprotnik, morda jutri, ko bo na vrsti on sam, ne bo nikogar več, ki bi zaradi tega povzdignil glas.
