Morda v celostnem pogledu album s svojo pestrostjo najprej deluje malce zmedeno, a se kmalu izkaže, da so naše »zahtevne« misli napačne. Laneganu uspeva zapolniti prostore praznine v urbani džungli, ki še niso pod vplivom kakofonije brezosebnih oportunistov in kjer od asfalta (Grey Goes Black) odsevajo luči neonskih napisov (Ode to Sad Disco). V tem pejsažu prekipeva od surove elegance, s katero sondira proti izviru bluesa in folka (Gravedigger's Song, Bleeding Muddy Water). Nekateri bi dejali, da gre za spust proti dnu človekovega obstoja s pomočjo sintetike, vendar jim Lanegan v prerokbi St. Louis Elegy odgovori: »Če bi bile solze alkohol, bi se zapil do nezavesti.« Romantika brez patetike je nepogrešljiva atmosfera, ki je znova uglasbila »luzerski« sentiment in pričarala postapokaliptični prizvok (Quiver Syndrome). Podatek o dominaciji vokala in – občasno – sintetike (pankrt Harborview Hospital zveni kot križanec med New Order in U2) zveni veliko bolj obskurno kot se prebere, saj je dinamika pesmi prilagojena funkciji besedil.
Za Laneganov prekajeni glas še vedno velja, da bi bilo vzvišeno doživetje, tudi če bi interpretiral telefonski imenik. A ne gre samo zanj, temveč tudi za bend, ki z občutkom za apokaliptične harmonije tke zanesljivo in impresivno kuliso polnokrvnemu urbanemu bluesu, ki nikdar ne preide okvirjev skladbe same. Te dodane vrednosti (Alain Johaness, Jack Irons, Chris Goss, Greg Dulli, Josh Homme) se dobro zaveda tudi Lanegan, kar je upravičil in podpisal v naslovu projekta. V Blues Funeral se tako skrivajo blatne vode in drobna zrnca resnice, pri tem pa album – ne glede na razumevanje tradicije – nikdar ne podleže preteklosti. Prav narobe, usmerjen je v prihodnost, kakršna koli ta že bo. Mark Lanegan nam ne ponuja končne resnice, le pot, toda nekaj je jasno – ko bo blues umrl, bo prav on pel na njegovem pogrebu.
