Netanjahuja pozna ves svet, Kaled Mešal pa je veliko bolj skrivnostna figura, ki se nerada pojavlja v javnosti. Kadar se, se običajno ne zmoti. Sredi najhujših letalskih napadov na Gazo in veliko manj uspešnih raketnih salv na Izrael je napovedal, da kljub mobilizaciji rezervistov Izrael ne bo napadel Gaze s kopenskimi enotami. »Netanjahu blefira,« je suho izjavil. Upravičil je sloves politika v izgnanstvu, ki veliko bolje razume svet okoli sebe kot ljudje, ki mu vladajo. S podobnimi izjavami politiki običajno tvegajo glavo. Mešal s tem nima težav. Enkrat je že bil mrtev, njegovo eksekucijo pa je ukazal Netanjahu.
Spodleteli atentat ga je povzdignil v heroja
Leta 1997 je Mešal vodil mednarodno politično pisarno Hamasa iz Amana v Jordaniji, kamor se je preselil po prvi zalivski vojni. Duhovni vodja organizacije šejk Ahmed Jasin je v izraelskem zaporu preživljal obsodbo na dosmrtno ječo. Skupina agentov Mosada je sredi jordanske prestolnice Mešalu s plinsko pločevinko v uho spustila smrtni odmerek sintetičnega opijata fentanil in Mešala spravila v komo. Vendar so mimoidoči opazili napad, ujeli dva agenta, Mešala pa odpeljali v bolnišnico. Ostali agenti so se zatekli na izraelsko veleposlaništvo. Jordanski kralj Husein je do takrat gojil tesne stike z Mosadom, ker sta državi sodelovali pri nadzoru Arafatove PLO in Hamasa. Pogoj je bil, da Mosad ne izvaja napadov na jordanskem ozemlju. Kralj Husein je zagrozil, da bo prekinil vse diplomatske stike z Izraelom, agentom pa javno sodil in jih obesil. Netanjahu se je sredi noči prišel pogajat v Aman, vendar ga kralj ni sprejel. Kronski princ Hasan je Netanjahuju povedal kraljeve pogoje za vrnitev agentov in ohranitev diplomatskih stikov: povedati morajo, kateri strup so uporabili, prinesti protistrup, iz zapora izpustiti šejka Jasina in sto palestinskih političnih zapornikov. Netanjahu je šele pod pritiskom Billa Clintona sprejel pogoje, v Aman poslal generala Ariela Šarona s protistrupom, iz zapora v Gazo dal prepeljati Jasina in izpustil stotino političnih zapornikov. Mešal je čez noč postal junak.
Na nogometnem igrišču v Gazi je Jaser Arafat z zelo narejenim nasmehom sprejel šejka Jasina, ki je v triumfu prišel v mesto v spremstvu svojega namestnika Abdela Aziza Rantisija in vojaškega poveljnika oboroženega krila organizacije Ahmeda Džabarija. Laični Arafat in versko goreči Jasin sta bila nasprotnika v tekmi za prevlado laičnih političnih institucij ali verskih strank.
Preživel krvnike in nasprotnike
Mešala tam ni bilo. Niti v Gazi niti na Zahodnem bregu ni bil od vojne leta 1967, ko se je njegova družina preselila v Kuvajt. Pridružil se je nastajajočemu Hamasu in v organizaciji postajal vedno bolj vpliven član v nenehni polemiki s pripadniki Arafatove stranke Fatah. V času atentata je bil med štirimi najpomembnejšimi člani Hamasa. Iz Amana se je preselil v Damask, kjer ga je z odprtimi rokami sprejel Hafez el Asad.
Visoki funkcionarji Hamasa običajno ne preživijo izraelskih atentatov. Če jih prvič zgrešijo, podležejo drugič. V Jeruzalemu je vladal konsenz, da na položaju ne bo ostal dolgo. Izrael ga je obsodil na smrt. Poleg odgovornosti za bombne napade na avtobuse v Jeruzalemu so mu Izraelci pripisovali še osramotitev obveščevalne službe in ponižanje države. Mosad goji podobo službe, ki nikoli ne pozabi in nikoli ne odpusti. Mešal je bil živi mrtvec. Veljalo je, da ga bodo prej ali slej našli.
Vendar je preživel. Umrli so vsi drugi. Najprej je v oblegani palači v Ramali v skrivnostnih okoliščinah umrl Jaser Arafat. Njegova smrt nikoli ni bila pojasnjena. Kralj Husein je kmalu za njim umrl od raka. Neuničljivi Asad se je zgrudil in svoj prestol prepustil sinu Baširju. Šejka Ahmeda Jasina so Izraelci z raketo ubili v njegovi hiši v Gazi, Abdela Aziza Rantisija v avtomobilu. V komo je padel Ariel Šaron. V Bagdadu so obesili palestinskega zaveznika Sadama Huseina. S položaja so na bolniški postelji odnesli Hosnija Mubaraka, ki Mešalu ni dovolil, da se naseli v Kairu. In na koncu so Izraelci v Gazi ubili vojaškega poveljnika Hamasa Ahmeda Džabarija. Kaled Mešal je zadnji nesporni voditelj Hamasa. Brez države in s prepovedjo vstopa na ozemlje, kjer deluje njegova organizacija, je eden ključnih arabskih politikov svoje generacije.
Taktiko prilagaja okoliščinam
Mešal se je na vrhu Hamasa znašel v trenutku, ko se je zgodilo nekaj nemogočega. Politične institucije, ki jih je ustvaril Jaser Arafat, so v zatonu, Hamas pa v vzponu. Arafatovo dediščino je pokopal mirovni proces, za katerega je bil Arafat prepričan, da bo Palestince pripeljal do samostojne države. Edini oprijemljivi rezultat mirovne pogodbe iz Osla je dramatično krčenje ozemlja na Zahodnem bregu, širitev izraelskih naselbin in zaprto območje Gaze, kjer Palestinci lahko urejajo notranje razmere za bodečo žico, vse drugo pa je v rokah Izraela.
Ob podpisu mirovnega sporazuma so Arafat in njegovi sodelavci zagotavljali, da bo v nekaj letih prišlo do razglasitve samostojne države. Dvajset let kasneje je ozemlja za državo petkrat manj, izraelskih naseljencev je desetkrat več, možnosti za razglasitev delujoče države pa nobene.
Kaled Mešal je že ob podpisu sporazumov napovedoval, da so goljufija in da bodo Palestinci prišli do države samo z vojaškim odporom, ki temelji na političnem islamu. Za zdaj je od države oddaljen bolj, kot je bil Jaser Arafat. Po izbruhu sovražnosti pred izraelsko predvolilno kampanjo je dosegel premirje in napoveduje politično rešitev. Kljub slovesu verskega fanatika je popoln pragmatik. Deset let je Hamas vodil iz Damaska, Asadova dinastija mu ni dajala samo zatočišča, ampak tudi orožje. Ko je zaslutil, da bo Bašir Asad izgubil vojno, je podprl opozicijo, zaprl pisarno in vodstvo Hamasa preselil v Katar. Ravna tako, kot je desetletja ravnal Arafat. Taktiko prilagaja okoliščinam in poskuša preživeti v svetu, kjer so vse okoliščine proti njemu.
