Film Nahrani me z besedami je malce »nenavaden« oziroma še zdaleč ne tako »komunikativen«, kot je na primer Šanghaj ali kakšna druga slovenska komedija, saj utegne gledalce bolj zmesti kot zabavati. Ali bolje, pritegne ga lahko prav tako, da ga zmede z vprašanjem, le kako lahko nekdo, točneje, slovenski fant v današnjem času, postane obseden z vprašanjem o Kristusovi pisavi in se na sledi tej pisavi izgubi nekje v Italiji? Saj bi vendar moral vedeti, da Kristus ni ničesar napisal; kar koli je že rekel, so zapisali drugi, in to v več verzijah. Kristusova izvirna beseda je bila že izvorno izgubljena, in če ta nesrečni slovenski fant že ni zadovoljen z raznimi verzijami, je z iskanjem neobstoječega izvirnika res na dobri poti, da se še sam izgubi – razen če ni to iskanje neobstoječega kakšna pretveza za beg od obstoječega.
Triptih namigov in vrzeli
Kakor koli že, ta zadeva, ko še ni obstajala ne kot film niti še ne kot scenarij, ampak samo v obliki sinopsisa na desetih straneh, je neko francosko komisijo tako zintrigirala, da je Martinu Turku plačala polletno bivanje v Parizu, kjer mu ni bilo treba delati drugega kot napisati scenarij. Nekdanji mogočni direktor festivala v Cannesu Gilles Jacob je namreč pred časom ustanovil Ciné Fondation, namenjeno mladim filmarjem. In kako se pride do te pomoči? »Najprej se je treba prijaviti na njihov natečaj,« pojasnjuje Martin Turk. »S sinopsisom bodočega scenarija in kratkim filmom. Prijavilo se je 200 kandidatov z vseh koncev sveta, izbranih pa nas je bilo šest. Vseh šest nas je potem stanovalo v velikem stanovanju v Parizu, kjer smo pisali scenarije. In tako kot jaz so tudi kolegi iz Čila, Gvatemale, Izraela, Nemčije in Poljske po tam napisanih scenarijih tudi že posneli filme.«
S tem filmom, Nahrani me z besedami, se Martin Turk sicer ni uvrstil na letošnji festival v Cannesu, toda s kratkim filmom Vsakdan ni vsak dan se je pred štirimi leti uvrstil v program Quinzaine des realisateurs (Štirinajst dni režiserjev). To je neke vrste film-puzzle, kjer se v 12-minutni mozaični strukturi odloča o tem, ali bo nosečnici uspelo priti v porodnišnico ali ne. Da bi to lahko pomenilo kakšno posebno dramo, se ob tako »univerzalnem« in učinkovitem komunikacijskem sredstvu, kot je mobilni telefon, seveda zdi skoraj nemogoče, a kaj, ko se prav v času vsesplošne komunikacije lahko dogajajo tudi druge stvari: banalna in »bebava« realnost lahko poruši ali vsaj zaplete še tako dober komunikacijski scenarij.
In ta film morda ni čisto brez zveze s filmom Nahrani me z besedami, ki ni ravno film-puzzle, ima pa strukturo triptiha, a tako odprto oziroma s toliko zastavki, vrzelmi in namigi, da deluje malo zagonetno in na koncu celo »misteriozno«. V prvem delu se oče in sin Matej (Boris in Sebastian Cavazza) odpravita v Italijo iskat izginulega sina oziroma brata Roberta; v drugem delu je medtem Matejeva žena s hčerko pri njegovi materi, ki boleha za demenco in po snahinem občutku »čudno« vpliva na njeno hčerko; tretji del pa odkrije izginulega Roberta (Jure Henigman), iskalca Kristusove pisave, ki je v nekem italijanskem klošarju prepoznal angela, če ne samega Jezusa, in potem izginil v nekem jezeru na tako »skrivnosten« način, da že spominja na neko obliko »transcendence«.
Scenarij po podobi iz sanj
Martin Turk je sam iz Italije, iz Trsta, od koder je s pomočjo štipendije slovenskega ministrstva za kulturo, namenjene zamejskim Slovencem, prišel na ljubljansko AGRFT študirat filmsko režijo. In s filmom Nahrani me z besedami se je zdaj vrnil v italijo, toda z junakom, ki se tam izgubi oziroma izgine. Martin Turk pa pravi, da se niti ni toliko vrnil v Italijo kot k nekim svojim sanjam. »Nekoč sem sanjal tale prizor: nekdo kleči pred klošarjem in ga prosi, naj mu razodene, da je Kristus. Te sanje so mi obtičale v spominu, nikoli si jih nisem poskušal razložiti, ampak sem se jih poskušal osvoboditi tako, da sem iz njih naredil izhodišče za film. Izhajal sem enostavno iz tega lika v sanjskem prizoru. Zakaj se je znašel v takšnem položaju? Od kod prihaja, kakšna je njegova družina? Skratka, ves scenarij sem zgradil okoli tega lika.«
Že, vendar je videti, kot da je film s tem likom poskušal raje še okrepiti »nejasnost« njegovega bega in iskanja, kakor pa jo tematizirati. »Res je,« razlaga Turk, »da sem dosti situacij pustil odprtih. Namenoma, ker želim prepustiti gledalcu, da si jih sam razloži. Iz vsake epizode bi verjetno lahko nastal samostojen film, ki bi pokrpal vse vrzeli. Toda prav takšnega filma nisem želel narediti. Tu je edina celota, ki povezuje tri epizode, družina.«
In v to družino izvrta luknjo sin, ki izgine? »Da, in verjetno je jasno vsaj to, da je njegovo iskanje Kristusove pisave le pretveza za njegovo iskanje samega sebe. Zato sem tudi tistega klošarja, ki je Roberta tako fasciniral, vselej prikazal tako, da ga vidi samo on.« Če torej ta klošar že ni Robertova halucinacija, pa je nekakšen indikator njegovega »spiritualnega« iskanja? »Lahko bi tako rekli.« Ampak zakaj je oče tako zaskrbljen za svojega sina? »Ker je prav on problematičen, on je tisti, pred katerim je sin zbežal.« Priznam: če bi napisal kritiko, bi bil oče v Nahrani me z besedami zadnji, ki bi se mi zdel problematičen. Morda tudi zato, ker je že tako dolgo tega, kar so očetovske figure izginile iz slovenskega filma.
