»Svoje odnose s predsednikom sem moral komentirati že večkrat. Nobenih sprememb ni, odkar sem začel delati v vladi in je bil moj kolega Vladimir Putin izvoljen za predsednika,« je Dmitrij Medvedjev minuli teden odgovarjal na vrtanje finskih novinarjev pred njegovim obiskom v Helsinkih. Zdaj 47-letni ruski premier jih je spomnil, da dvanajst let starejšega Putina pozna tako rekoč skoraj vsa svoja odrasla leta, torej zadnjih 21 ali 22 let. »To je dolga doba, vidite. Zato je vse tako v redu,« in hkrati zanikal, da bi bilo z zdravjem ponovnega šefa v Kremlju kaj resno narobe.
Razne špekulacije, ki so se pojavile zaradi Putinove odpovedi obiskov na tujem vse do decembra ter opaznega siceršnjega izginotja iz javnosti vse do nedavnega obiska nemške kanclerke Merklove, so se kopičile že vse od začetka tega meseca. Ob uradni razlagi, da se mu je pri redni telesni vadbi obnovila nenevarna stara športna poškodba, pa so šli nekateri mediji tudi tako daleč, da so mu pripisovali srčno kap in celo raka na hrbtenjači, ki naj bi bil zanj usoden že v prihodnjih nekaj mesecih.
Ugibanja o neslogi niso novost
Ugibanja o neslogi vladajočega ruskega dvojca niso nobena novost. Pojavljala so se, že vse odkar je Medvedjev pred dobrimi štirimi leti dogovorno postal ruski predsednik in grel stolček za Putinovo vrnitev v Kremelj. Povod analitikom so dajale razne bolj liberalne poteze mlajšega člana naveze, ena najbolj neusklajenih potez vsaj v zunanji politiki pa se je ruskemu vrhu zgodila ob glasovanju varnostnega sveta ZN o Libiji, ki je privedla do Natovega angažiranja v oboroženi vstaji proti Gadafiju. Z vzdržanim glasom po Medvedjevem navodilu je Moskva dala zeleno luč za posredovanje, ki je Putina spomnilo na srednjeveške križarske pohode. Javno polemiko sta takrat omilila z izjavami, da Rusija ne podpira resolucije v celoti, se pa strinja z njeno oceno stanja v Libiji (Medvedjev) ter da so premierjeva naloga socialna in gospodarska vprašanja, o zunanjepolitičnih pa izraža zgolj osebno mnenje (Putin).
Tolikšnega očitnega razhajanja med obema protagonistoma ruske politike kasneje (še) ni bilo opaziti, čeprav je pred uradno objavo Putinove kandidature za ponovnega predsednika Medvedjev enkrat mimogrede omenil, da se bo morda potegoval za drugi mandat.
Sama zamenjava na predsedniškem oziroma premierskem stolčku je (ob kritikah opozicije o volilnih prevarah) stekla gladko, nesoglasij pa ni bilo tudi pri majskem sestavljanju predsedniškega in vladnega kabineta. Vročica, ki jo je septembra lani zakuhal dolgoletni finančni minister Aleksej Kudrin, ko je izjavil, da bo po Putinovem odhodu s premierskega položaja razmislil o sodelovanju z Medvedjevom, je bila že pozabljena. Sam Putin je namreč takrat podprl Medvedjeva, ki je zahteval odstop nelojalnega Kudrina in ministra, ki ga je iz svoje sanktpeterburške ekipe konec devetdesetih let pripeljal v moskovsko, poslal nazaj v mesto ob Nevi za dekana tamkajšnje univerze. Iskanje nove razpoke v dvojcu Putin-Medvedjev je tako znova sprožila odmevna odstavitev obrambnega ministra Anatolija Serdjukova kar pred televizijskimi kamerami in takojšnje imenovanje Sergeja Šojguja na ta pomemben položaj, ki ima v rokah tudi močno izvozno rusko vojaško industrijo.
Pomenljivo Putinovo kadrovanje v vojski in na obrambnem ministrstvu
Povod za Serdjukovo odstavitev je bilo razkrije korupcije v državnem podjetju Oboronservis, ki ga upravlja obrambno ministrstvo, pri čemer so Serdjukova preiskovalci presenetili pri eni od osumljenk v jutranji halji. Zaradi slednjega se v Rusiji običajno ne pada v nemilost, zato so se hitro razplamtela ugibanja o dejanskem ozadju odstavitve človeka, ki mu je Medvedjev še v vlogi predsednika države naložil težavno nalogo posodobitve vojske z drastičnim zmanjšanjem častnikov in vojaških enot.
Po objavljenem programu naj bi se slednje s 1890 skrčile na vsega 172. Število generalov naj bi se skrčilo s 1107 na 886, polkovnikov s skoraj 26.000 na dobrih 9000, majorjev pa z 100.000 na zgolj 25.000. Rezi so načrtovani predvsem v kopenski vojski, saj je cilj vojsko preobraziti po vzoru zahodnih kompaktnejših brigad. Serdjukov, ki je bil prvi civilist na čelu obrambnega ministrstva, si je s tem nakopal številne nasprotnike v uniformah, obveljalo pa je, da mu je Putin kot človeku iz tabora Medvedjeva (če ta res obstaja) prepustil najbolj umazano delo, z nedvoumno lojalnim mu Šojgujem, ki ga vojaški kolegi zelo cenijo, pa si zagotoviti podporo celotne vojske. Analitiki so si edini, da bo mogoče o tem več sklepati iz prihodnjih Putinovih potez, pomembna v tej smeri pa je že bila nedavna zamenjava načelnika generalštaba Nikolaja Makarova.
Sporadični nesporazumi med Putinom in Medvedjevom pred in po zamenjavi oblastnih sedežev samo po sebi ne govorijo o njunem razhajanju, v seštevku pa kažejo, da kljub zunanjemu videzu njuni odnosi še zdaleč niso tako prisrčni. Ne nazadnje se je to pokazalo tudi konec septembra letos, ko je Putin grajal vlado zaradi nesposobnosti pri pripravi vzdržnega proračuna, kar trem ministrom pa očital, da niso izpolnili njegovih direktiv. Težko se je bilo izogniti oceni, da je šlo za hudo posredno kritiko premierja Medvedjeva.