Sodba na druge procese neposredno ne vpliva, posredno pa ima lahko precedenčni učinek, zlasti na področju dokaznih standardov, ki morajo biti izpolnjeni za obsodbo pri hudodelstvih zoper človečnost.
Je z oprostitvijo Gotovine in Markača postala poveljniška struktura kot taka nedolžna?Konkretna sodba ne pomeni odprave poveljniške odgovornosti v mednarodnem kazenskem pravu, niti ne pomeni, da med operacijo Nevihta niso bila izvršena tudi hudodelstva, kar pritožbeni senat v obrazložitvi sodbe celo izrecno potrdi. Pritožbeni senat v konkretni zadevi ugotavlja le, da tožilstvu ni uspelo predložiti dovolj dokazov za odgovornost Gotovine in Markača za dejanja, ki jima jih je očitalo. Razplet zadeve bi morda lahko bil tudi drugačen, če bi tožilstvo obtožbo zasnovalo drugače, manj ambiciozno.
Je po mednarodnem pravu možno, da poveljniki ob zločinih podrejenih ostanejo nedolžni? V katerih primerih?To je možno, saj kazenska odgovornost poveljnikov ni objektivna, temveč jim je treba vselej dokazati krivdo. Tako se vojaški poveljnik lahko razbremeni odgovornosti zlasti v primerih, da za hudodelstva podrejenih ni vedel in tudi ni mogel vedeti, oziroma da je naredil vse kar je bilo treba in kar je bilo v njegovi moči za preprečitev hudodelstev in za kaznovanje storilcev tistih hudodelstev, ki mu jih ni uspelo preprečiti.
Kako je bilo s tem v zgodovini? Kako je s podobnimi primeri na sodiščih za vojne zločine?Pri večini zadev, ki jih je obravnavalo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, ni šlo za obtožbo za neposredno izvrševanje hudodelstev, temveč za takšno ali drugačno obliko očitanja posredne odgovornosti, kamor sodita zlasti odgovornost zaradi opustitve nadzorstva nad podrejenimi, torej poveljniška odgovornost in skupni hudodelski podvig, ki je bil predmet obtožbe tudi v konkretni zadevi. Ti dve obliki odgovornosti lahko v posameznih primerih sprožata tudi polemike o tem, ali se z njimi mednarodno kazensko pravo ne približuje zelo strogim oblikam odgovornosti, ki so na meji objektivne odgovornosti.
Iz zgodovine je zelo znan primer japonskega generala Yamashite, ki so ga po drugi svetovni vojni Američani obsodili na smrt na podlagi poveljniške odgovornosti, ker ni preprečil hudodelstev zoper civilno prebivalstvo, ki so jih njegove čete izvršile na Filipinih. Obsodba je naletela tudi na kritike, saj naj ne bi v zadostni meri upoštevala, da je Yamashita izgubil dejansko oblast nad svojimi četami.
