Obiskano in lepo srečanje

Srečanje s preteklostjo, ki ga vsako leto dvakrat pripravi Društvo Soška fronta iz Nove Gorice, je eno večjih v Sloveniji. Uvršča se takoj za mednarodnim sejmom zbirateljstva Collecta na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Med zbiratelji velja tudi za eno najbolj obiskanih in eno najlepših te vrste. Več kot sto zbirateljev iz Slovenije, Italije, Avstrije, z Madžarskega, Hrvaškega, iz Srbije, s Češkega in Poljskega je tokrat razstavljalo, menjavalo ter prodajalo vojaške in druge starine. Vsaj desetkrat toliko je bilo obiskovalcev, ki so ogledovali, kupovali, barantali ali zgolj poslušali številne zgodbe. »Vsakdo, ki ga vsaj malo zanimajo starine, od tukaj ne gre domov razočaran,« je v živahnem vrvežu hitel pripovedovati vodja prireditve Egon Valantič. »Tukaj so prodajalci tudi zbiralci in zato lahko kupec ali zgolj obiskovalec izvesta tudi zgodbe vsakega posameznega predmeta. Mislim, da je to tista dodana vrednost naše prireditve,« pravi. Tudi sam je zbiralec in osebno mu največ pomenijo predmeti, ki so jih vojaki naredili sami na bojišču. Gneča ob njegovih mizah je bila velika, pozdravit ga je prišel tudi najstarejši zbiralec in član društva. Slavko Zupan je lanskega decembra dopolnil sto let. »Zbiram vse, vsakega po malo, s tem se zelo zamotim,« pravi. V nedeljo ni prišel na sejem iskat orožja. »Zanimajo me knjige, razglednice, listine, orožje in prva svetovna vojna pa ne. Vojne sem imel v mladosti dovolj, orožja sem bil sit že takrat, ko sem služil vojsko,« je bil iskren na Primorsko poročeni Ljubljančan.

Redke stvari imajo višjo ceno

Malo naprej je eden od zbirateljev ponujal stare razglednice, med njimi tudi razglednice knapovskih godb. »Te imajo posebno ceno, saj se jih mnogo teže najde. Saj veste, da so bili rudarji že od nekdaj nekaj posebnega,« mi zaupa, le imena noče izdati. Pove, da do zanimivih stvari le ni tako težko priti. »Če te to zanima in si zbiralec, hitro spoznaš društva in ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Potem so tukaj velika mednarodna srečanja in razstave… Iščeš, kupuješ, menjavaš, prodajaš, vsake toliko se nabere preveč in je treba malo pospraviti,« pripoveduje. Na sejme tako prinesejo stvari, ki se jim v zbirkah podvajajo ali pa zanje nimajo posebne vrednosti.

Tudi barantajo, saj je to skoraj nenapisano pravilo. Zbiratelji povedo, da se na to že vnaprej pripravijo in v tem duhu pripravijo tudi ceno. Martin Penko Šajn se je za to priložnost skrbno pripravil in oblekel v letalsko uniformo kapetana z brniškega letališča. »To kaj posebno ne pripomore k prodaji, bolj k vzdušju,« pravi. In cena? »Odvisna od tega, koliko kosov vzamete, in od tega, če je prodajalec naklonjen k poravnavanju cene,« se zasmeje. Cena uniforme je odvisna od tega, kako popolna je in kako dobro je ohranjena. »Lahko je sto, dvesto, tudi več evrov. Redkejša kot je, več stane, navadne pa se da dobiti tudi že za 70 ali 80 evrov,« pove.

Strast in ne zaslužek

Moški ob vratih je prodajal radio za poslušanje kratkih valov. Menda je to najboljši radio, kar jih je Grundig kdajkoli naredil, zato tudi stane toliko ali še več kot nov: 115 evrov. Krizant Podgornik iz Nove Gorice je imel na mizi meh za napihovanje nemških gumenjakov iz druge svetovne vojne za 60 evrov. »Kar je viška, prodamo naprej, kar je dragoceno, ostane doma. Doma imamo zbirko 150 različnih čutaric iz prve svetovne vojne, 55 različnih minometnih min, kar je redkost,« pripoveduje. Gospod je bil dokaz, da zaslužka v tem poslu res ni. Strast je strast. Pokaže na več kot meter dolgo in dodobra zarjavelo tablo zadaj za prodajnim pultom. Na njej je pisalo Občina Rašica in bila je še iz časa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kupil jo je za domov, za v garažo, zanjo pa odštel 80 evrov.

A stvari se tudi v zbirateljstvu spreminjajo. Numizmatik Marko Žgajnar se spominja, kako je bilo še pred desetimi leti popularno in takoj prodano vse, kar je bilo povezano s prvo svetovno vojno. Dandanes ljudje to še zbirajo, a večinoma že vsi imajo vse. Dobre in redke stvari najdejo pot do lastnika mimo stojnic in sejmov. »Večinoma se zbiralci med seboj poznajo in če se kje najde kakšna vroča roba, se pokličejo po telefonu in dogovorijo,« pravi Žgajnar. Sam na takšne prireditve vseeno rad prihaja, saj so priložnost za druženje in pogovore z ljudmi, ki enako razmišljajo.

Čevlji za 300 evrov

Več kot tretjina prodajalcev in zagotovo tudi obiskovalcev je bilo Italijanov. Eden od zbirateljev je povedal, da pripravijo v Italiji največja srečanja zbiralcev, saj je tam kar devet milijonov zbiralcev, večina prav na severu države, zato takšen obisk sosedov ni nič presenetljivega. Tudi zato, ker se sosedje še posebno navdušujejo nad vojno tematiko. »Italijani so res vneti zbiralci in se zelo zanimajo za starine. Posebno za prvo vojno in prav tukaj na Goriškem lahko vsepovsod naletimo na njene ostanke,« potrdi vodja srečanja Egon Valantič. Gvido Aviani, ki je prišel iz Vidma, je vnet zbiralec starin že 26 let. Na mizi je imel razstavljene ene najdražjih čevljev. Za 300 evrov jih je ponujal. »Zelo težko jih najdete v tako dobrem stanju. Cena je primerna. To so čevlji iz druge svetovne vojne, nosili pa so jih Alpini, pripadniki elitne gorske enote italijanske vojske,« je hitel utemeljevati njihovo ceno. Sam jih je kupil na eni od razstav. Medtem seže po črni usnjeni čeladi nemških vojakov z začetka prve svetovne vojne. Kmalu so jih zamenjali z močnejšimi železnimi čeladami, saj ta vojakov ni kaj prida varovala pred kroglami napadalcev. »Tole bi razglasil za najdragocenejši predmet danes tukaj. Za 400, no, recimo 350 evrov jo dam,« je bil zgovoren. Navdušen je nad srečanjem, saj se tukaj sreča z zbiralci iz vse srednje Evrope, pogleda, kaj je na voljo, in malo poklepeta.

»Se grdo gledate z Italijani, vam hodijo v zelje?« vprašam enega od zbiralcev. »Ne, tudi mi gremo njim kdaj. Sam grem na sejme v Milano ali Čedad. Včasih so bile meje, sedaj jih ni več, je pa sedaj problem denar,« pravi. Tudi v društvu povedo, da nekateri v primežu krize že prodajajo starine in s tem poskušajo kaj zaslužiti za preživetje.

Vse strožja zakonodaja

Zbiralce je zdesetkala tudi zakonodaja. »Z zakonom o orožju je urejena posest strelnega in drugega orožja in zbiralci imajo glede tega večinoma vse urejeno. Drugi zakon, katerega spremembe so sedaj v postopku sprejemanja in nas malo bolj skrbi, je zakon o kulturni dediščini. Po tem zakonu naj bi bile sporne tudi stvari, ki jih najdemo na terenu. Zakon jih namreč opredeljuje za arheološke najdbe in za last države. Sem sodijo tudi vsi vojaški predmeti, ki so pod vodo ali v zemlji več kot 50 let, torej tudi predmeti iz prve in druge svetovne vojne. Pogledi na zakon so različni, tudi stroka se pritožuje, da jih zakon precej omejuje,« pravi podpredsednik Društva Soška fronta David Erik Pipan in prikima, da se je število zbiralcev zaradi tega zmanjšalo. Nekateri so se umaknili tudi zaradi tega, ker se bojijo, da jim bo država zbirke pobrala. A Pipan meni, da je ta strah vseeno malce odveč. Država bi namreč morala pobrane predmete nekam shraniti, to pa stane.