Če preskočim sicer v nebo vpijočo opombo o vselej radovedni izdajateljski vnemi in še bolj radovedni literarni javnosti glede intimnega življenja slehernega pisatelja, ki je s svojim delom intenzivneje zaznamoval svojedobni literarni svet, in še bolj o (ne)upravičenosti posthumnega izdajanja Joyceove intimne korespondence, ki v nobenem primeru ni hotela biti literatura – se pravi: ni bila pisana za javnost – se ob branju njegovih pisem ljubljeni razen omenjenih zastavlja tudi vprašanje, ali gre Nori v resnici pripisati lastnosti oziroma dejanja, ki ji jih v njih pripisuje dvaindvajsetletni, s hormoni nabutani Joyce; ta je v s krščansko vzgojo ovenčani plahi deklici najbrž videl antipod svojih neredkih izkušenj s prostitutkami (je bila njena visoko opevana čistost tudi odraz njegove jeze ob staknitvi sočne spolne bolezni iz dublinskega bordela?). Ker domnevni Norini odgovori niso ohranjeni, namreč ne moremo vedeti, ali ni morda vsaj del njene osebnosti bolj plod avtorjeve burne domišljije, njegovih nočnih fantazij, poganjanih s skoraj patološko obsedenostjo, kot pa poznejši odziv na njune realne zgodbe, v katerih si je po začetni poduhovljeni, s kopreno eterične mehkobe prevlečeni odi neskončno ljubljeni dajal vedno več duška v nizkotnem »nečistovanju« in Norino prvotno nedolžnost zamenjal za (domišljijska?) trdoerotična izživljanja.
Pri tem je treba še pred razlogom za ta usodni obrat povedati, da prvotni nedolžni slavospevi (uokvirjeni z letnicama 1904 in 1909), namenjeni povzdigovanju Norine čistosti, niso nikakršna literarno navdahnjena poezija, nastala izpod peresa obetavnega nadarjenega pisatelja, temveč gre za (trenutne) obsesivne eskapade in nevrotično podloženo posesivnost, katere branje se iz prvotne žgečkljive igrivosti kmalu prelevi v duhamorno početje. Zato ni čudno, da se je po usodnem obratu, ki se je zgodil po neumestnem in zaljubljenčevo srce parajočem dejanju Joyceovega znanca – ta mu je ob prvi od dveh daljših vrnitev v rodni Dublin leta 1909 (Nora je ostala v Trstu, kjer sta bila sicer nastanjena z otrokoma) namignil, da njegova ljubljena ni tako nedolžna, kot misli – avtorjeva do obsesije prignana čista misel v zvezi z Noro z enako silovitostjo prelevila v svoje nasprotje. Ni je hujše bolečine, kot če v višave opevani svetinji nenadoma ugledaš umazano lahkoživko. Visokofrekvenčni naboj se je spričo butajočih občutkov prevaranosti, ljubosumja in na novo vznikajočih dvomov (tudi glede očetovstva) moral nujno preusmeriti v druge kanale ter najti pot za izživetje drugje.
V tej smeri gre razumeti odtlejšnje Joyceovo nizkoerotično podmazano pisanje (datirano od leta 1909 do januarja 1924), ki ponovno nima nič opraviti z, na primer, erotično literaturo, ampak gre za enako necenzurirano, neposredno avtoterapijo – ki je ohranila ali povišala naboj, spremenila pa vsebino – s katero si je mladi, na pol zblazneli nesrečnež lajšal čustvene in psihične muke, nastale na osnovi zlega dejanja nekoga, ki je hotel »zgolj« razdreti srečo zaljubljencev. Tudi spoznanje, da je šlo za potegavščino, Joyceove naravnanosti do Nore ni moglo več vrniti v prvotne krepostne vode, saj je bila njena »nedolžnost« izigrana in ji (četudi na »simbolni« ravni) »odvzeta«, s tem pa njuna »čistost« oskrunjena. Angel ni mogel več izvabiti duha lepote iz motne mlake, ampak se je nepovratno pogreznil vanjo.
