S tridnevno bliskovito vojaško operacijo, poimenovano Oluja (Nevihta), v kateri je hrvaška vojska in policija uničila samooklicano Republiko srbsko Krajino, se je nekdanji legionar in v Franciji obsojeni ropar nakita povzpel na sam vrh junakov praktično takrat končane domovinske vojne. Okoli 150 ubitih srbskih civilistov in procesija več kot 200.000 beguncev, ki se je z na hitro zbranim imetjem z avtomobili in traktorji umikala iz Krajine, ni zasenčilo blišča stasitega poveljnika akcije Anteja Gotovine, ki je nato z ukazom predsednika Franja Tuđmana postal glavni inšpektor hrvaške vojske (HV). Ubiti in pobegli so se kot madež na osvobodilni vojni tri leta kasneje obtožujoče vrnili z zahtevo haaške tožilke Carle del Ponte po »informativnem pogovoru« s posameznimi vodilnimi akterji Oluje, na katero se nihče ni odzval. Javno pismo dvanajsterice generalov, ki so protestirali proti »blatenju domovinske vojne« v medijih in med takrat vladajočimi socialnimi demokrati, je tudi Gotovino leta 2000 kot podpisnika potisnilo v prisilno upokojitev, ki jo je podpisal takratni predsednik Stipe Mesić. Maja naslednje leto so pricurljale prve novice o tajni haaški obtožnici proti junaškemu generalu, mesec kasneje pa njena uradna potrditev in nalog za aretacijo, ki se mu je Gotovina izognil z begom, ko je julija istega leta ta postal pravnomočen tudi s sklepom hrvaških oblasti.
Beg se je končal na Kanarskih otokih
Za večino Hrvatov je Gotovina bil in ostal heroj, ki je osvobajal državo. Vmes se je slišal kakšen kritičen glas, ki ga je povezoval z nezakonitimi dejanji v Franciji in tudi na Hrvaškem, generalovi odvetniki pa so zaradi teh zapisov vlagali tožbe proti časopisom. Račanova vlada se je krajši čas upirala haaškemu tožilstvu z uradno pritožbo, da zaradi neprimernih obtožb na račun Oluje ne more sprejeti obtožnice proti poveljniku akcije, očitno pa je bil Gotovina v času, ko je bila obtožnica še tajna, z njo seznanjen, in se je umaknil v tujino. Kje vse se je skrival, ni znano, pritisk na hrvaško vlado tudi z blokiranjem pridruževanja EU in Natu je bil ogromen, del Pontejeva pa je Zagrebu mahala pred nosom z nejasnimi fotografijami z makarske riviere, ki naj bi dokazovale, da Gotovino ščitijo, če ne že kar same skrivajo.
Generalov beg se je končal na Kanarskih otokih decembra 2005 med večerjo v hotelu Bitacora (Tenerife). Pri sebi je imel okoli 12.000 evrov gotovine za nadaljnje skrivanje in potni list na ime Kristjan Horvat, za katerega je Interpol že vedel, da ga lažno uporablja. Po kratkem postanku v najbolj luksuznem španskem zaporu Soto del Real pri Madridu je pristal v Haagu in se pridružil soobtoženemu poveljniku policijskih enot v akciji Oluja Mladenu Markaču, ki se je tamkajšnjemu sodišču prostovoljno predal marca 2004. Čeprav je HDZ v času, ko je hrvaško vlado vodil Ivica Račan, prisegal večno ljubezen narodnemu junaku Gotovini, je bila takratna vladajoča garnitura s premierjem Ivom Sanaderjem in predsednikom parlamenta Vladimirom Šeksom pragmatična. Slednji je na hrvaški televiziji lov na generala pospremil z besedami, da ga je treba »identificirati, locirati, aretirati in transferirati« v Haag.
Gotovina ni bil del hrvaškega bega iz spon jugoslovanske federacije vse do začetka tamkajšnje vojne, ko se je s francoskim državljanstvom in vojaškimi znanji po skoraj dvajsetih letih potepanja po svetu vrnil na bojišče v Slavoniji. Nedvomno talentiran je kmalu poveljeval tamkajšnjim oboroženim akcijam, bil ranjen in kmalu zatem imenovan za namestnika poveljnika posebnih operacij glavnega štaba HV, da bi nadaljeval hiter vzpon v vojaški hierarhiji. Da se je HDZ z njim bolj okoriščal kot ga imel za svojega, pa naj bi dokazoval prav zaplet s Haagom. Kot poveljujoči v Oluji je bil povabljen pred mednarodno sodišče za bivšo Jugoslavijo, da razjasni zločine, ki so se domnevno dogajali mimo vojaške operacije, ko so razni posamezniki in skupine brez kazni ropali in ubijali po Krajini. Nekateri so prepričani, da mu HDZ ni dovolil pričanja, da bi zaščitil »večje zverine«. Tako je Gotovina od osumljenca kmalu postal glavni obtoženec v »združeni zločinski organizaciji, katere cilj je bilo med operacijo Nevihta avgusta 1995 in po njej prisilno in trajno odstraniti srbsko prebivalstvo z okupiranega območja na Hrvaškem«. Generala so aprila lani spoznali za krivega v več točkah obtožnice: v prvi točki, za pregon kot zločin proti človeštvu; v drugi točki, za deportacije kot zločin proti človeštvu; v četrti točki, za krajo zasebne in javne lastnine kot kršenje pravil vojskovanja; v peti točki, za uničevanje kot kršenje pravil vojskovanja; v šesti točki, za umore kot zločin proti človeštvu; v sedmi točki, za umore kot kršenje pravil vojskovanja; v osmi točki, za nehumana dejanja kot zločin proti človeštvu in v deveti točki, za okrutno ravnanje kot kršenje pravil vojskovanja. Sodišče ga skupaj z Markačem ni spoznalo za krivega v tretji točki obtožnice, ki ju je bremenila prisilnega preseljevanja kot zločina proti človeštvu. Vse te obtožbe je peterica sodnikov v pritožbenem postopku zdaj resda neenotno zavrnila in Gotovina se je kot svoboden človek znova vrnil na Hrvaško.
Glava trša od krogle
Svojo domovino, kjer se je leta 1955 rodil na otoku Pašman pri Zadru, mater pa izgubil, ko ga je pri štirih letih zaščitila pred eksplozijo ob razstreljevanju kamenja, je Ante Gotovina zapustil pri 16 letih. Najprej je s prijateljem pobegnil v Nemčijo in Švico, od koder so ga vrnili, takoj zatem pa se je zaposlil na neki turistični barki in se z nje preselil kot mornar na tanker Jela Topić. Ta se je kmalu znašel v remontu v italijanski La Speziji, zgodba o tujski legiji pa je pustolovskega mladeniča spodbudila k ilegalnemu prehodu v Francijo, kjer se je v Marseillu javil v tamkajšnjem rekrutnem centru. Postal je Andrija Grabovac, starejši dve leti kot v resnici zaradi izpolnitve starostnega pogoja za legijo, ter opravil usposabljanje za padalca in potapljača. Kasneje se je znašel na afriških bojiščih, v Čadu pa je ostrostrelec skoraj končal njegovo življenje, a je bila »glava trša od krogle«.
Zadnji od njegovega sorodstva, ki ga je videl pred odhodom v tujino, je bila najmlajša sestra, ki mu je pomahala v slovo ob vkrcanju na ladjo, v skoraj dvajsetih letih pa so prejeli zgolj eno razglednico, daljnega leta 1974. Iz tujske legije se je Gotovina medtem preselil med francoske inštruktorje komandosov v Latinski Ameriki in zgolj zahvaljujoč listom koke ni ostal tam pokopan kot Toni Moremante, potem ko je v amazonski džungli težko zbolel. Iz Latinske Amerike je za njim na Hrvaško prišla tudi ljubezenska zgodba o generalu in lepotici, ki je bila v knjižni biografiji Nenada Ivankovića sprva označena za domišljijsko, Večernji list pa je poiskal še vedno eksotično in temperamentno lepotico Ximenu Dalel, s katero se je Gotovina poročil v začetku osemdesetih let in ima z njo tudi hčer. Po krajši zvezi z novinarko Vesno Karuzo, s katero imata hči Anjo, je na privlačnega generala, ki je zadnjih sedem let preživel v haaškem priporu, zvesto čakala njegova sedanja žena Dunja s 14-letnim sinom, ki nosi njegovo ime. S polkovnico po činu se je skrivoma poročil tik pred akcijo v Kninski krajini, ki je tako usodno zaznamovala njegovo nadaljnje življenje in ga z oprostilno haaško obsodbo vrnila med največje hrvaške junake.
