Izkazalo pa se je, da gresta svoboda in demokracija prav tako elegantno skupaj tudi z bankrotom in organiziranim ropom socialnega bogastva. Nezadovoljstvo se nadaljuje, ker je povezano z družbenimi mrežami, ne pa zgolj z naravo oblasti. Samopašnost oblasti zgolj kaže na šibkost družbe. Bogastvo pogosto prerazporejajo in imajo od prerazdelitve korist isti ljudje kot prej. Revolucija ne prinese drugega kot vedenje, da se je za pravice treba boriti v vseh okoliščinah, da je pri tem treba biti spreten, imeti izkušnje in nenehno razvijati družbeno infrastrukturo. To je dolgotrajno, zoprno in pogosto brezupno delo, ki ob vsakem uspehu zahteva vrnitev na začetek. Mehanizmi pritiska na oblasti morajo imeti vsaj tolikšno moč, kot jo lahko mobilizirajo oblasti. To vsaj v načelu potem omogoči oblikovanje znosnega konsenza. V nasprotnem primeru je treba že otroke učiti, kako strokovno naliti neosvinčen bencin v steklenice, da si kaj ne naredijo. Tradicije je treba prenašati iz roda v rod, drugače se hitro pozabi, katere oblike boja so učinkovite in katere samouničevalne.
Arabske države so v dveh letih opravile enako pot, za katero so vzhodnoevropske države potrebovale dvajset let. Toliko časa je trajala iluzija, da bodo formalne politične spremembe in mednarodni pravni okvir zagotovili tisti osebni in družbeni razvoj, o katerem so ljudje razmišljali, ko so se hoteli priključiti svetu blagostanja. Recept se je zdel preprost. Dovolj je, da prepišemo evropske zakone, ustrezno prevedemo in skombiniramo nekaj ustav, razdamo državno premoženje, potem pa bo svobodni trg idej sam od sebe ustvaril idealno družbo, medtem ko bomo vsi bogateli, naša vojska pa bo širila demokracijo v Hindukušu. Polovica celine je ustavni red spremenila tako, da ga je potegnila z dveh strežnikov v Bruslju in potem čakala, da pridejo paketi. Namesto paketov je prišel bankrot, kriza pa je še boljši argument za prisvajanje ostankov družbenega premoženja kot tranzicija. Prvi refleks je preprost. Jezni smo na Evropo, ker ni izpolnila pričakovanj.
Jeza je usmerjena v napačno smer. Medtem ko smo veselo pretakali in prevajali ustavni red s strežnikov EU in zveze Nato, smo pozabili pogledati na strežnike italijanskih sindikatov, nemških varnostnih mrež, angleških socialistov, francoskih kmetijskih socialnih zvez, švicarskih zadrug, avstrijskih fondov socialnih stanovanj, finskega združenja ravnateljev in množice drugih skupin, skupnosti in organizacij, ki ohranjajo idejo Evrope kot celine pravic. Ta je od vedno v konfliktu z idejo Evrope kot trga in pika.
Tudi medtem ko smo mi sanjali o priključitvi Evropi kot harmonični družbi brez konfliktov, so se evropski sindikati spraševali, kako preprečiti, da bi neumnost družb iz vzhodne Evrope pomagala potolči pravice, ki so jih na zahodu branili vsaj eno stoletje. Na drugi strani pa ni bilo učinkovitega sogovornika. Nizka cena delovne sile in liberalizacija njenega trga, odpoved delavski zakonodaji, privatizacija socialnih služb in frontalni napad na javne servise niso samoumevni davek vstopa na veliki trg. To so sanje vsakega tehnokrata, ki razmerje med inflacijo in obrestmi matematično ureja z razmerjem med ceno delovne sile in dobičkom. Edino, kar se brez rezistence zmanjšuje, je cena delovne sile. Vse drugo gre gor.
Idejo Evrope kot celine pravic in blagostanja morda ni treba kar tako spustiti iz rok. Če do tega pride, bodo kot alternativa ostali samo Molotovi koktajli. Pred tem pa je treba otrokom pokazati še kaj drugega. Ni jim treba dati takoj v roke Dinamita Louisa Adamiča. Do tega bodo prej ali slej prišli sami. Morajo pa vedeti, da v evropsko tradicijo poleg trgov sodijo tudi zelo zabavne stvari, ki smo jih izpustili v obdobju približevanja Evropi. Od Italijanov se splača pobrati festival del Unit?, kjer sta na odrih skupaj nastopala Francesco de Gregori in Milva. Na hitro jim bo treba praktično razložiti različne nacionalne kulture organiziranja generalnih stavk, strategijo medpanožne solidarnosti in razložiti figuro sindikalnega aktivista. Otrokom se splača zelo zgodaj predstaviti strategije nenasilnega odpora. Drugače bodo skrajne konsekvence napetosti med delavci in kapitalom hitro občutili na sebi in bodo sami poskušali razumeti razliko med Delavsko avtonomijo in Lotto continuo. Pri Francozih pa se bodo učili pravilno izgovarjati besedne zveze, kot je Action directe. Krščanstvo ni edini temelj evropske civilizacije, tukaj so še solidarnost, ulične demonstracije, manifestacije, organizacijski odbori, skupine samopomoči, kulturni boj, prenos digitalnih socialnih omrežji v analogne organizacijske forme in drugi zelo koristni instrumenti spreminjanja družbe.