Kako je lahko pahor vstal od mrtvih?

Tisti, ki jih je nagovoril Borut Pahor, so predvsem apolitični in njihovih stališč ni mogoče jasno umestiti v enega od celostnih političnih programov. Vsebina zanje ni pomembna, zato pa so toliko bolj dojemljivi za podobo in prezenco.

Pahorju je uspelo v predsedniški kampanji zaobjeti več različnih ideologij in s tem pokriti zelo raznorodne skupine volilcev. S pomočjo desne interpretacije, da je Türk zastopnik skrajne levice in »stricev iz ozadja«, in s pomočjo svoje drže, kot da je onkraj levo-desnega boja za oblast, je pridobil tiste, ki so siti levo-desne polarizacije. Ključno je to, da se pri tem zatekajo k apolitičnim ideologijam, ki jih spretno pooseblja ravno Pahor.

Sodeč po videnem in po profilih volilcev, izmerjenih na vzporednih volitvah, je z rokodelsko kampanjo aktiviral tiste moške, ki cenijo fizično delo in prezirajo izobražence ter javne uslužbence. Z likom prijaznega pomočnika je pritegnil starejše ženske, ki so v njem prepoznale idealnega sina. Z elanom je pritegnil mlade, s šarmom dekleta. Z nekonvencionalnostjo je pridobil tiste, ki so siti dolgočasnih politikov in ki so prejšnjikrat volili Jelinčiča. Z iskrenostjo je prepričal tiste, ki so utrujeni od dvoličnosti politikov. Vrh vsega pa Borut Pahor danes pooseblja dominantni egocentrični subjekt samouresničitve, ki nenehno poudarja samega sebe in svoje subjektivne občutke.

V nasprotju s tem so Türka volili tisti, ki so politično razgledani in menijo, da mora predsednik republike nastopati dostojanstveno in s pravo mero. Tako je njihov favorit tudi nastopal na TV, pač v slogu svojega pojmovanja predsedniške funkcije kot simbolne in kraljevske. Toda ker je TV prikazala kampanjo na izrazito spektakelski način, je Türk na TV-soočenjih izpadel relativno medlo. V nasprotju z njim je Pahor nastopal izrazito televizično, dinamično in manj formalno ter ga tako prehitel v končnici kampanje. Shematično lahko rečem, da Türka volijo tisti, ki berejo resne časopise, Pahorja pa tisti, ki so pod vplivom televizije. Kot vemo, so časopisi v krizi, zabavna TV pa cveti.

Eno ključnih sporočil prvega kroga predsedniških volitev je to, da v Sloveniji ni več samoumevna večina tistih, ki menijo, da morajo biti politiki kompetentni in spodobni. Pahorju je vstajenje od mrtvih, potem ko so ga volilci pred vsega letom dni nagnali iz vladne palače kot nesposobnega, uspelo zato, ker so standardi politične presoje kritično padli. V prvem krogu je zmagal kandidat brez predsedniškega habitusa, brez uspešnega državniškega renomeja, brez programa in brez vizije, zato pa s televizije. Zmagala je televizacija politike.

Türkova nemoč v prvem krogu izraža nemoč levice, da bi danes še prepričala večino s programom in kompetentnostjo. Stranke, ki ga podpirajo, mu niso mogle postaviti ob bok takšnih svojih voditeljev, saj jih nimajo več. Paradni konji levih strank so ali diskreditirani ali nedorasli svojim izzivom. Zato se je Türk moral opreti na neodvisne intelektualce. Ti pa so v današnji Sloveniji marginalizirani. Preprosti ljudje jih prezirajo, ker so oddaljeni od njihovih stališč in življenjskega sloga. Levica se že dolgo časa ne ukvarja več resno z malimi ljudmi, z njihovo kulturno emancipacijo in zastopanjem njihovih razrednih interesov. Pahor jih je uspešno nagovoril – toda z gostilniškim diskurzom brez politične vsebine.

Türk se lahko v drugem krogu izvleče, le če drži ocena, da so številni njegovi privrženci 11. novembra ostali doma, ker so računali na odločitev v drugem krogu. Toda s čim jih lahko mobilizira? Znano je, da leve volilce zagotovo mobilizira strah pred Janšo, vendar ne vemo, ali jih lahko na volišča pripelje tudi odpor zoper antiintelektualizem. Na državnozborskih volitvah leta 2008 je SD zmagala zato, ker so levi volilci taktično dali prednost prvemu pred drugim.

Nekateri iz Türkovega štaba so že lansirali tezo, da je glas za Pahorja glas za Janšo, pri čemer skušajo Janšo (in Pahorja) povezati z nepriljubljeno politiko zategovanja pasu. Toda dejstvo je, da zahteve za razpis (v bistvu protivarčevalnih in protiplenilskih) referendumov in škandali s poskusi njihove preprečitve tik pred prvim krogom volitev niso Türku prav nič koristili. Verjetno številni državljani dojemajo referendumsko dogajanje kot del boja za oblast med levico in desnico, ki so ga siti, in ne kot nekaj, kar je pomembno za njih same. Zato bo za Türka ključno to, kako se bo opredelil do sindikalnih protivarčevalnih protestov.