Dogajanja v letošnji predvolilni kampanji kandidatov za predsednika republike niso zamajala vtisa, da bi to politično funkcijo veljalo ukiniti, če se ne okrepi njene institucionalne moči. Pa ne le zato, ker so bila javna, predvsem televizijska soočenja treh kandidatov za predsednika države s strani urednikov in novinarjev v večji meri ponovno organizirana kot tematsko izpeta, izpraševalno ponovljena in prelahkotno izpeljana razvedrilna uprizoritev. In kandidati se temu niso upirali. Ni bilo videti in slišati, da bi jih takšno paberkovanje kakor koli motilo. V glavnem tudi niso dajali vtisa, da bi bili sami pripravljeni pogovorom dodati nekaj več politične modrosti in pričakovane intelektualne suverenosti ali strokovne pronicljivosti. Pogovori s kandidati so bili vse prej kot družbeno ali politično opogumljajoči.
Politično estradništvo?
Človek se nerad sprijazni, še posebno v zaostrenih družbenih razmerah, s političnim estradništvom. In tudi pri funkciji predsednika republike gre, tako kot žal pri poslanski dnevnopolitični funkciji, vse bolj za estrado. Gre za preočiten politični mačizem. Gre za preskromno vsebinsko utemeljenost javnega nastopanja politika, ki uresničuje proračunsko zagotovljen institucionalni privilegij z nadvse majhno sistemsko odgovornostjo. Predsednikovanje republiki se zdi bližje kultu videza ali navideznosti kot državništvu. Predsednik države se preveč očitno izrisuje kot predsednik – posameznik.
V tem kontekstu zato 47-odstotne volilne udeležbe ne gre dojemati kot nizke udeležbe. Nad njo niti ne bi smeli biti presenečeni. Bolj presenečeni bi morali biti ob morebitni znatno višji volilni udeležbi. Zakaj bi državljani v volitvah predsednika republike prepoznali praznik demokracije ali pa vrh javne manifestacije svoje državljanske subjektivitete? Res pa je, da je očitno znižanje udeležbe na volitvah za predsednika republike pomembno sporočilo: tudi njegova demokratična legitimnost peša! Morda peša bolj z institucionalnega vidika, ki je neposredno pogojen z ustavno določenimi omejitvami pristojnosti in ne toliko z osebnega vidika, ki ga neposredno določa prav nosilec te funkcije kot oseba. A tudi to je poziv k družbeni odgovornosti do sprememb.
Čigava, katera moralna avtoriteta?
Primerjava predsedniških volitev v Sloveniji z volitvami predsednika ZDA se nam zato ne more zdeti povsem na mestu. V ZDA je predsednik države vendarle in dejansko »izvršilna oblast«, ustvarjalec politike, ki celo pomembno presega nacionalni okvir in je pristni politični odločevalec. Vse družbeno dogajanje okoli volitev ameriškega predsednika, večdimenzionalno ozadje teh volitev in vsesplošni domet volilnega izida niso kategorije, ki bi jim bilo mogoče v procesu volitev slovenskega »šefa države« najti verodostojne vzporednice. Vse bolj neprepričljivo postaja tudi poudarjanje institucije predsednika države kot »moralne avtoritete«. Težnja državljanov, celo hrepenenje nekaterih ljudi po tem, da bi v sferi dnevne politike določeni osebi nadeli avreolo moralne avtoritete, je v marsikaterem oziru razumljivo. Predvsem ob očitnem dejstvu, da parlamentarna realnost v Sloveniji pomeni primer institucionaliziranega zanikanja minimalnih standardov takšne, z intelektualnostjo, modrostjo in strokovnostjo utemeljene moralne avtoritete.
Institucionalizirana družbena vloga posameznika, utemeljena z moralno avtoriteto, bi morda lahko pomenila rahel obliž na rane, ki jih slovenskemu državljanstvu zadaja osupljivo nedostojna in civilizacijsko nevzdržna politična lahkotnost. A posamezniki bi kot kandidati za to funkcijo ali kot njeni kasnejši nosilci morali izpolnjevati stroge osebnostne pogoje za prepričljivost moralne avtoritete, na katero stavijo. Vsebina javnih nastopov predsedniških kandidatov, njihova uprizoritev političnih veščin, utemeljenost njihovih razmišljanj o strokovnih temah (tudi pravnih!), njihova retorika in izbira besed, ki naj imajo posebno težo, pa njihova telesna govorica in navsezadnje paleta drugih, javno prepoznavnih elementov njihove osebnosti nima potrebne, v teh časih celo nujno potrebne mere prepričljivosti.
Politična karizma?
Institucija predsednika republike je utemeljena predvsem z idejo, da se z njo nekoliko uravnoteži sistem parlamentarne demokracije. Predsednik naj bi bil zato nekdo, ki bi imel karizmatično avtoriteto. Odražala bi se predvsem v njegovi sposobnosti, da pridobi podporo volilcev – to je demokratično legitimnost. Na tak način naj bi imel predsednik v funkciji svoje demokratične legitimnosti v rokah orodje, s katerim bi lahko državi zagotovili trdnost oziroma stabilnost in moč. To pa naj bi bila pogoja (kot je pisal politični in pravni filozof Carl Schmitt) za doseganje smotrnosti družbenega delovanja, racionalnosti pri institucionalizaciji družbenega življenja in varnosti. Predsednik naj bi bil celo poslednji varuh ustavnosti. Bodisi tako, da bi v izrednih primerih lahko razpustil parlament in z razpisom predčasnih volitev zagotovil državi izhod iz politične krize vladanja. Bodisi tako, da bi z neposrednim dostopom do ustavnega sodišča lahko preprečil uveljavitev zakonske rešitve, ki bi bila po njegovem prepričanju protiustavna.
Predsednik republike v Sloveniji nima pristojnosti, ki bi mu omogočale biti varuh ustavnosti. Ima pa oziroma imel bo demokratično legitimnost, ker bo izvoljen neposredno s strani ljudstva. Ne gre gojiti pričakovanj o tem, da bo bodoči predsednik republike, kateri koli od preostalih kandidatov, odločilen faktor pri vzpostavljanju državne uravnoteženosti, stabilnosti, racionalnosti, moči, varnosti in smotrnosti. Še zlasti ne, ker se tudi pri tokratnih volitvah tako očitno stavi na politično preproščino, mačizem, nedostojno demagogijo in že močno pretirani populizem.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in publicist, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem.