Gre pa za stres samo določene majhne skupine ljudi. Gre za stres, v katerem zadnjih nekaj let živijo predsedniki uprav, vodilni bančniki, borzni mešetarji in lastniki korporacij. Možakarji so se zlomili, so pregoreli, so obupali, so v predinfarktnem stanju in zato niso sposobni sprejemati odločnih in za ponovni zagon gospodarstva pogumnih potez. Kdo ne bi bil v takšnem stanju, pravi Tappin, po vsem, kar se je tem ubogim ljudem zgodilo? Leta in leta so na zaslonih gledali samo zelene številke, zelena pa je, kot je splošno znano, barva, ki spočije oči in krepi duha ter vliva optimizem, zato so bile tudi njihove poslovne poteze pogumne, razvojne, dobičkonosne. Leta in leta so imeli plače v višini proračuna manjše države. Zadnja štiri leta pa gledajo samo rdeče številke in krivulje, kar je porajalo izključno obup. Zadnja leta so iz svojih steklenih pisarn v 186. nadstropju poslovnih zgradb in bank dnevno gledali reke odpuščenih podrejenih, ki so drug za drugim odkorakali na ulico s škatlami drobnarij, kot so fotografije žene in otrok, plakete za najboljšega uradnika leta, zvezki in svinčniki, posodice z umetnim bonsajem, skodelica za kavo in prazen obesek za ključe firme, ki so ji služili dvajset let. To boli.
Zadnja leta so zaradi krize zanemarili svoje družine, niso odhajali na dopuste, če pa so, so vseskozi viseli na telefonih in računalnikih. Zakoni so se jim trgali kot stare spodnjice, otroci so se vdajali mamilom. Zbujajo se prepoteni, ker se jim je sanjalo, da so jih nagnali zgolj z dvema milijonoma dolarjev odpravnine in da se jim je zaradi krize celotno ocenjeno bogastvo s 350 milijonov dolarjev skrčilo na pičlih 337 milijonov. Verjemite, ni ga človeka, poslovneža, pa naj ima še tako kamnito srce, ki ga vse to ne bi vrglo v »depro« in vsakodnevni »safer« (trpljenje), da o menedžersko opravilni nesposobnosti, kot posledici takšnega stresa, ne govorimo.
Seveda boste takoj rekli, da v tej krizi stresno živijo tudi drugi smrtniki. Lepo vas prosim, bodite resni. Kakšen stres neki? Delavec gre lepo zjutraj v službo, odgara tistih osem, deset ur, dobi tistih 500 evrov in potem uživa. Učiteljica odpredava štiri ure, popravi kakšno šolsko nalogo, stoično prenese, da jo, ko gre po razredu, kakšen dijak treskne po ta zadnji, dobi 800 evrov in je cel popoldan z družino. Kaj jo briga, kako kotirajo delnice, ali bo večmilijardna špekulativna investicija šla v franže, ali bodo dacarji odkrili, v katerih oazah je zakopan denar, in kakšna bo odpravnina, ker je itak ne bo dobila. Poglejte brezposelne. Spijo do devetih, v bifeju spijejo kavico z drugimi brezdelneži in popljuvajo državo in bogatune, se sprehodijo do zavoda za zaposlovanje, kjer jim povedo, da imajo še vedno samo prosti mesti vodje vesoljskega programa in oceanografa, da pa lahko kandidirajo na predsedniških volitvah, potem gredo domov k družini, gledajo TV in se sproščajo z nerviranjem tašče. Kakšen stres doživljajo diplomirani nezaposleni mladci? Nikakršnega. Spijo in jedo pri starših, pisarijo prošnje za službe in trikrat na leto družno mečejo kamenje v poslopja bank in velikih korporacij, v katerih prestrašeno trepečejo zaradi stresa omrtvičeni najboljši kadri svetovnega gospodarstva, bančništva in politike, ki bi radi samo preživeli, dobili tisto odpravnino in se potem z veseljem pridružili delavskemu razredu, ki je za stres slišal samo v dolgočasnih televizijskih oddajah o zdravju.