Biser s pego

Bolj posrečenega naslova albuma, kot je tokratni, si Van Morrison ne bi mogel zamisliti – pravzaprav je začutiti, da bi se z zavedanjem o poklicanosti lahko glasno ponašali tudi vsi njegovi pretekli projekti, a je z izražanjem tega spoznanja zvito in v izogib očitkom počakal do danes. Kajti če je bil kdo rojen, da prepeva (in to brez rezervnega načrta), potem je to Van Morrison. Takšno sporočilo je bilo skrito že v skladbi Hey Girl z drugega albuma matične zasedbe Them, s katero se je irski druid zavestno odmaknil od vsakdanjega in začel iskati svoje glasbeno ozvezdje. Tako je (ne)hote razširil ne samo meje bluesa, kot se je nekoč izrazil Greil Marcus, temveč vse popularne glasbe. V njej namreč težko najdemo umetnika, ki je tako neboleče zrušil vse predsodke, ki so ločevali rock od soula, jazz od bluesa, ameriški country od keltske melodike. Prek teh mostov, ki so se kazali kot idealni medij za njegov težavni karakter, je z nami delil svoje notranje drame, a vedno ostajal v varnem zavetju Avenije cipres.

Rezultat ali posledica tega »odnosa« je neopisljiva privlačnost – ne glede na to, ali so že prva poslušanja odkrila vso razkošnost aranžmajev, so njegovi projekti zahtevali večkratna poslušanja. Razlog je povsem preprost in ni samo »tehnične« narave: v pesmih Vana Morrisona je (za)čutiti tisto prvinsko radost same izvedbe, do katere je težko ostati ravnodušen. Deseterec na Born to Sing: No Plan B znova obudi in prikliče to radost, a z majhnim zadržkom, za katerega je Morrison kriv sam. Preprosto povedano, razvadil nas je!

Morrison namreč ni več v izgnanstvu, in občutek je, da postaja njegova prisotnost – zlasti od albuma Down the Road (2002) dalje – preveč rutinirana. Ti trenutki so sicer res redki, a vseeno razpoznavni v prvi polovici albuma (Open the Door, Going Down to Monte Carlo, End of the Rainbow), ko se preveč giba znotraj pričakovanih jazzovsko-soulovskih koordinat, a nas pri tem ne izziva, da bi mu sledili. Zrela in nedotakljiva poetika nima prave dramatičnosti, ker se od Morrisona enostavno – in z razlogom – pričakuje več! »Nova« naracija je razpoznavna že v skladbi Mystic of the East. Od tu naprej se avtor sprosti in skladbam vcepi prej omenjeno privlačnost oziroma prej pogrešani šarm.

Dejansko Van Morrison res zaživi, ko razmeji tosvetno z duhovnim. V teh trenutkih se pred njim odpre svet, kjer je dovoljeno vse: Pagan Heart dobesedno (pri)kliče Johna Lee Hookerja z onega sveta, If in Money We Trust pa v ozadju koketira s pozno dediščino Milesa Davisa. Z njo se Morrison poglobi v odsotnost čistega v naših odnosih, da bi v sklepnem bluesu Educating Archie ostro napadel surovi kapitalizem globalne elite in se ob tem prevprašal, kaj se je zgodilo s posameznikom in delavskim razredom. Mogoče celo nekoliko netipična tema za astralnega mojstra, ki pa dokazuje, da je občutljiv tudi za zunanje dražljaje in da mu ni vseeno. Prav z njo nadomesti začetno rutiniranost »s sončne strani ceste«. Born to Sing: No Plan B je kot celota še eden izmed biserov v nizu Morrisonovih majhnih mojstrovin po Avalon Sunset, malce manj sijoč, vendar nedotakljiv v svojem izvornem sporočilu. Ali si Vana Morrisona sploh lahko predstavljamo kako drugače?

Album tedna