Ni bil problem v tem, da se je Tadić rokoval s Thaçijem, ampak da tega ni storil v času, ko je bil predsednik. Ko je bil predsednik, je bila državna politika takšna, da s predstavniki Kosova ni pogovorov in ni srečanj. Meni osebno so večkrat dejali, naj se ne udeležujem srečanj, na katerih sodelujejo. Čim je odšel v opozicijo, pa se je Tadić začel obnašati v nasprotju s tem. In v tem nisem videl smisla. Tedaj sem rekel, da če je po oceni države to pravi način, potem je treba zbrati pogum in takšne poteze povleči, ko nekaj pomenijo. Njegovo srečanje s Thaçijem in rokovanje pa nista imela nikakršnega pomena. Ko pa država sprejme odločitev o sodelovanju v dialogu, potem nisi v položaju, ko bi lahko izbiral, kdo bo sedel na drugi strani mize. Thaçi je v dialogu sodeloval tudi v času Rambouilleta (na pogajanjih o mirovnem sporazumu leta 1999) in na Dunaju s Tadićem in tedanjim premierjem Vojislavom Koštunico (na pogajanjih o končnem statusu Kosova leta 2006). Ta srbska vlada je sprejela odločitev o načinu reševanja kosovskega problema, ki je odprla pot nadaljnjemu dialogu. Moja vloga kot predsednika vlade je, da v tem sodelujem. In v tem ni ničesar spornega. Gre za sprejem predloga (šefice evropske diplomacije) Catherine Ashton, da se organizirajo sestanki v okviru tega dialoga, da bi prišli do vidnejšega napredka v odnosih Beograda in Prištine, kot je to predvideno tudi z odločitvijo evropskega sveta iz decembra lanskega leta. To je eden od pogojev za nadaljnjo evropsko integracijo Srbije.
Septembra ste dejali, da je najboljša rešitev razdelitev severa Kosova. Kosovski premier Thaçi je na drugi strani odvrnil, da se igrate z ognjem. So to realna pričakovanja srbske strani?Pogovori se trenutno ne vrtijo okoli statusa, ampak o izvajanju že sklenjenih sporazumov. Gre tudi za poskus, da pride do napredka v odnosih Beograda in Prištine, da se reši nekatera pragmatična vprašanja, ki so pomembna za življenje ljudi. Seveda smo pripravljeni sodelovati tudi pri iskanju končne rešitve problema Kosova. Želimo doseči dogovor, ki bi upošteval legitimne interese Albancev in legitimne interese Srbov. Dogovor, ki bi bil sprejemljiv za Srbijo in za Srbe na Kosovu, bi pomenil konec vseh težav. Če se to ne želi, Srbija ne more sprejeti na takšen način razglašene neodvisnosti Kosova in problem ostaja. Čeprav morda za Thaçija to ni problem, ker meni, da je vprašanje statusa Kosova rešeno.
Zakaj priznanje ne pride v poštev?Ne moremo priznati neodvisnosti Kosova, ki je bila storjena na takšen način, brez dogovora s Srbijo. To je precedens v meddržavnih odnosih – da se nekdo od vas odcepi brez dogovora z vami in nato zahteva, da ga priznate. To bi bilo mogoče, če bi bil z nami dosežen dogovor. Takšen dogovor pa pomeni, da mora Priština nekaj storiti za Srbe, ki živijo na Kosovu. Položaj se je namreč spremenil. Ni več Thaçi ta, ki postavlja zahteve, pač pa so to Srbi na Kosovu. Zato mora biti Thaçi pripravljen na kompromise. S tem mislim na status Srbov na Kosovu. Priština mora predlagati takšnega, ki bo sprejemljiv zanje in za Srbijo. V tem okviru pa se potem lahko pogovarjamo o končni rešitvi.
Pet držav Evropske unije ni priznalo Kosova. Se vam zdi nepošteno, da se o priznanju Kosova govori kot o mogočem pogoju za približevanje Srbije Evropski uniji ali članstvu?To mi je rekel tudi Martin Schulz, predsednik evropskega parlamenta. Pravi, da je nemoralno, da Evropa od Srbije zahteva priznanje Kosova, pet članic pa tega ni storilo. Pa tudi če bi vse to storile, obstajajo nekatera načela, prek katerih se ne da iti. Srbija je pripravljena na sporazum, vendar na podlagi pravične rešitve. Brez tega namreč ni trajnega miru. Prišel je čas, da končamo spore in pustimo za seboj vojne, da se obrnemo k skupnemu življenju in h gospodarskim projektom. Kajti vsi skupaj na Balkanu bomo še naprej gospodarsko propadali, če se bomo bojevali drug proti drugemu.
Kdaj bo torej Srbija po vaših pričakovanjih dobila datum začetka pristopnih pogajanj z Evropsko unijo?Srbija je naredila že veliko. Zdaj je konstruktiven dejavnik pri iskanju rešitve, zato ker nisem želel, da se kosovsko vprašanje rešuje brez nas. Mnogi so želeli, da ne bi sodelovali. Zato so mnogi v Evropi pa tudi sami Albanci na Kosovu presenečeni, ker ima Srbija konstruktivna stališča. In morda niso niti popolnoma pripravljeni na pogovore. Mi bomo v dialogu sodelovali še naprej, vse dokler obstaja prostor za pot do rešitve. Že zato morajo ta dialog spremljati pozitivni predlogi evropske komisije. Po našem mnenju to pomeni, da se je treba pogovarjati o začetku pogajanj za članstvo v Evropski uniji, ne pa – kot počnejo v nekaterih državah članicah – o ukinjanju liberalizacije vizumskega režima Srbiji. Mislimo, da bi se to moralo zgoditi čim prej, že decembra. To bo dalo tudi dodatno spodbudo dialogu s Prištino. Premier Janša mi je obljubil, da se bo Slovenija pridružila drugim evropskim državam, ki so na čelu pobude, da Srbija že decembra dobi pozitivno mnenje, ker si to zasluži. Prebivalci Srbije morajo videti perspektivo. Če je ni, se bo postavilo vprašanje, zakaj se sploh pogovarjamo.
Po zadnjih anketah nasprotuje članstvu 59 odstotkov vprašanih prebivalcev Srbije, za članstvo pa jih je 27 odstotkov.Razlogi tega okrepljenega evroskepticizma so večplastni. Obstaja stalni občutek, da sta Evropa in mednarodna skupnost nepravični do Srbije. Da obstajajo dvojni kriteriji do Srbije glede na nekatere druge države. Potem je tu vprašanje mogočega pogojevanja Srbije s priznanjem Kosova, pri čemer je velik del prebivalcev še naprej proti takšni možnosti, tudi če bi bila cena za to nečlanstvo v Evropski uniji. Tu je tudi vprašanje gospodarske krize v Evropski uniji, pa tudi to, da se v nekaterih državah odkrito govori, da bi bilo treba za določen čas ustaviti širitev. Vse to je pripeljalo do tega, da praktično vsako leto pade odstotek tistih, ki podpirajo članstvo Srbije v Evropski uniji. Vendar je to še naprej naš prevladujoči nacionalni cilj, ker večina političnih strank zares misli, da je članstvo v Evropski uniji v srbskem interesu. In tako bo še naprej.
Slovenija si želi nadaljevanje nasledstvenih pogajanj o deviznih vlogah pod okriljem Banke za mednarodne poravnave. To se bo zgodilo, če da svoj pristanek vseh pet naslednic SFRJ. Je Srbija pripravljena soglašati s tem?Doslej se s tem vprašanjem nisem ukvarjal. Mislim pa, da Srbija nima kakšnega posebnega interesa, da bi zavirala pogovore. Sem za pragmatičen odnos, za operativno reševanje vseh problemov v dvostranskih odnosih. Z Janšo sva se dogovorila, da bomo vsa vprašanja reševali sporazumno in hitro, tako vprašanja, povezana z nasledstvom, kot tista, povezana s težavami določenih podjetij, ki delajo v Srbiji ali Sloveniji. Kar zadeva nasledstvo, imata državi nekatere skupne interese. Ampak to so specifična vprašanja. Na splošno želimo, da se ta poglavja dokončno zaprejo. Tudi Srbija nima interesa, da ima nekaj, kar ni njeno. S tem imamo namreč visoke stroške. Imamo denimo (diplomatske) objekte, za katere plačujemo rento, pa ne bodo pripadli nam.
Se bo Srbija pritožila na razsodbo evropskega sodišča za človekove pravice, ki nalaga izplačilo deviznih vlog varčevalcem podružnice srbske Investbanke v BiH, podobno kot Sloveniji nalaga izplačilo varčevalcev v Ljubljanski banki Sarajevo?Mislim, da se bo. O tem se bomo posvetovali s Slovenijo.
Glede slovenskih delničarjev Agrobanke, ki je bila preoblikovana in potem podržavljena, ste napovedali, da boste še enkrat poskušali najti rešitev, preden se bo nadaljeval arbitražni postopek v Washingtonu. Kakšna je mogoča rešitev in kdaj jo lahko pričakujemo?Ne vem, kakšna je mogoča rešitev, se pa strinjam, da se išče. To je sicer vprašanje, ki nima zveze s to vlado, kot razumem, je bilo to storjeno pod prejšnjo vlado. Minister za finance in gospodarstvo Mlađan Dinkić je dejal, da bo njegovo ministrstvo organiziralo sestanek z zainteresiranimi delničarji Agrobanke in da bodo poskušali najti rešitev v zadovoljstvo vseh. V vsakem primeru smo imeli kot država zaradi slabih odločitev Agrobanke oziroma kasneje Nove Agrobanke velike težave, grozil je stečaj in celo propad celotnega bančnega sistema. Država je morala ukrepati in zdaj zdravimo posledice prejšnjih napačnih odločitev.
