Goli kruh bi bil brez dvoma kar najboljši uvod v zrelo, osebno empatično in družbeno občutljivo življenje generacije, ki bo nosila vse breme sedanje krize. Ne zato, ker bi se lahko grozljiva revščina, v kateri je v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja odraščal Šukri, ponovila pri nas; recimo, da to ni mogoče. Tudi zato ne, ker bi se lahko neka generacija z literarno popisanimi izkušnjami neke druge generacije zaščitila pred novodobnim trpljenjem. Ta roman bi bil odlično branje za slovenske mlade – in za njihove učitelje – predvsem zaradi sporočila, ki tako prepričljivo izrašča iz sicer specifične, čustveno skope naracije: Nobena revščina ni tako uničujoča, da bi zadušila vso človečnost. Nobena beda ni tako huda, da je ne bi bilo mogoče presvetliti z umetnostjo, vednostjo in neomajnostjo uporniškega duha. A da se to zgodi, mora biti izpolnjen ključni pogoj: ob trpečem otroku se mora znajti modri odrasel. Učitelj, ki bo znal v njem pod kupi usedlin ogrožujočih okoliščin prepoznati iskro talenta in osebno moč. In ju spihati do visokega plamena.
Se slovenski učitelji dovolj zavedajo svoje (nove) odgovornosti do otrok, ki jim jo nalaga kruti čas, je vprašanje, na katero je vredno opozoriti. Kljub možnosti, da ga vladajoča klika poneumljevalcev izrabi. Sociologi, socialni delavci, nevladne organizacije in mediji jasno opozarjajo, da se vse več otrok dnevno spopada s stiskami, ki jih pogojuje revščina in med katerimi je mnogo takih, ki se niti približno ne zdijo tako usodne, kot je lakota, a so enako ali še bolj uničujoče: denimo zaradi nezmožnosti staršev, da bi otroku poravnavali šolnino za glasbeno šolo ali mu kupili spodoben računalnik.
V slovenskih šolah res (še) ni tako hudo kot v Grčiji, kjer »otroci padajo v nezavest zaradi podhranjenosti« in kjer je po poročanju časopisa Kathimerini 500 družin prosilo za namestitev svojih otrok v domove, ki jih vodi humanitarna organizacija SOS Vasi otrok. Toda stiske se tudi pri nas gostijo, pa tega v javnem delovanju učiteljev nekako ni zaznati. Nasprotno, starši ponekod poročajo o še večji odmaknjenosti učiteljev od problemov otrok in dijakov; družbenih akcij učiteljev, v katerih bi ti družno, glasno zastavili svoj glas za učence in dijake, je bolj za vzorec. Kot da bi v krču zaradi grozečega poslabšanja svojega položaja pozabili na svoj po-klic in njegove visoke zahteve.
Bližajoči se vseslovenski protest proti ekonomsko in človeško škodljivim varčevalnim rezom je seveda posredno tudi bitka za interese učencev in dijakov. V tej točki se interesi pač prekrivajo. Toda v nekaterih drugih se ne, na primer pri izboljševanju učnih dosežkov. Tu bi se lahko učitelji bolj samokritično zazrli v rezultate svojega dela. Od teh je namreč v največji meri odvisna prihodnost otrok iz socialno prikrajšanih okolij; ti lahko v boju za pismenost, tudi socialno in kulturno, pogosto računajo samo nanje. In slovenskih šukrijev bo vse več, se bojijo sociologi, ki svarijo pred tako imenovano kulturo revščine, ki jo je najtežje izkoreniniti. Zdi se, da se učitelji kot stan izogibajo polni odgovornosti za rezultate svojega dela. Poglejmo si dva primera.
Varuhinja človekovih pravic občasno obišče kakšno gimnazijo; pač ni vseeno, kakšen pomen človekovim pravicam pripisuje bodoča duhovna, če že ne družbena elita. Učitelji dijake za njeno predavanje praviloma izberejo in pripravijo. Kljub temu je dr. Zdenka Čebašek Travnik na nedavnem obisku znane (!) slovenske gimnazije (zgroženo) ugotovila, da sta od približno 90 mladcev in mladenk samo dva vedela, da v parlamentu sedi 90 poslancev. Niti eden še ni odkril spletne strani varuha in nikomur se ni sanjalo, do katerega leta starosti pravno traja otroštvo. Predavanje je poslušalo tudi nekaj profesorjev. Jih je bilo sram? Ni bilo videti. Ravnateljico je zmotil le »nemir v razredu«, potem ko je varuhinja dijakom razdelila piščalke s spletnim naslovom varuha in so jih ti nekolikanj preglasno komentirali. Očitno je vse v redu, dokler so dijaki »mirni«…
Drugi primer: V Sloveniji se noben tujec ne more dobro naučiti govoriti slovensko, ker jim ne damo priložnosti za to. Slovenci pač obvladamo tuje jezike, »nismo mi kakšni Francozi«, si radi mislimo o sebi... Toda nedavna primerjalna evropska raziskava o znanju prvega in drugega tujega jezika, ki so jo med osnovnošolci in dijaki opravili na Pedagoškem inštitutu, je pokazala, da res nismo Francozi – ti so slabši od nas – toda prav tako nas ni v vrhu lestvice izbranih evropskih držav, vsaj ne pri angleščini. Eden od podatkov, ki bi moral učitelje – pa tudi ministrstvo – močno vznemiriti, pa ga po dostopnih podatkih ni, razkriva, da kar 30 odstotkov devetošolcev ne razume niti zelo kratkega in zelo enostavnega angleškega besedila, čeprav bi morali to po učnih načrtih obvladati že po šestem razredu. »Državna tajna« je seveda, kako so po regijah porazdeljeni ti neuspešni učenci. A z veliko verjetnostjo je to mogoče domnevati. Skoraj vse raziskave o učnih dosežkih so namreč praviloma pokazale na velike razlike med razvitimi in nerazvitimi regijami.
»Izreci besedo, preden umreš, in našla bo svojo pot. Ni bistveno, kaj nastane iz nje. Pomembno je, da zaneti čustvo, prebudi žalost ali spečo željo, da razvname plamen v pustih neplodnih tleh,« je zapisal Šukri v uvodu ponatisa svojega romana. Kot bi hotel kaj povedati tudi slovenskim učiteljem…
