Oba z ministrom pri kadrovanju stavita na zaupanje. Zaupanje je lepa vrednota, pomembno pa je tudi, kakšne vrste to zaupanje je. Eno je zaupanje v strokovnost, drugo je zaupanje na osebni ravni. Katera vrsta zaupanja vam je bolj pomembna?

Kadar koli sem bil na vodilnem položaju v policiji, sem želel imeti okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupam, da bodo izvedli, kar smo se dogovorili, in jih zato ne bo treba posebej nadzirati. Težko je delati z ljudmi, ki se ne držijo dogovorjenega.

Sprašujem vas zato, ker ste izjemno hitro in brez analize preklicali pooblastilo dosedanjemu vodji NPU in na njegovo mesto postavili Bruna Blažino. Je tu šlo za zaupanje v strokovnost ali osebno zaupanje?

Dejstvo je, da je bil Robert Črepinko v vodstvu sam, veliko v tujini in odsoten. NPU je velika organizacija in naredil nisem nič drugega, kot da sem okrepil njegovo vodstvo. Zdi se mi bolje, da na tako mesto pride nekdo od zunaj, ki lahko vzpostavi red. Tisti, ki je že dolgo v sistemu, ga sistem lahko že preveč vsrka, da bi lahko na novo uvajal spremembe. Sicer pa bom takoj, ko bo sprejeta nova policijska zakonodaja, izpeljal tudi razpis za imenovanje direktorja NPU.

Zaupata si tudi z notranjim ministrom Vinkom Gorenakom, s katerim se poznata že desetletja. Sta se že pogovorila o njegovih besedah, da minister lahko ve vse in nadzoruje vse, kar se dogaja v policiji?

Mislim, da me minister pozna in ve, da imam svoje meje. Ustavno sodišče je v obrazložitvi ene izmed svojih odločitev zapisalo mnenje, po katerem bi notranji minister teoretično lahko vedel celo, kdo so policijski tajni sodelavci. A pomembno je tudi, zakaj bi denimo minister kaj rad vedel. Če bi minister, ali pa jaz kot generalni direktor policije, zahteval določene podatke od kolegov zaradi nekih sumljivih razlogov, bi kolegi hitro ugotovili, da moj namen ni samo nadzor. Zato ne verjamem, da bi v praksi lahko prišlo do takšnih zlorab bodisi s strani generalnega direktorja ali ministra. Konec koncev ministra zavezuje tudi zakonodaja s področja tajnih in osebnih podatkov. Hkrati moram reči, da takšnih apetitov s strani ministra nisem zaznal.

Najbolj pomembno zaupanje – ko govorimo o policiji – je bržkone zaupanje javnosti v njeno samostojnost in strokovnost. Se ne bojite, da bi preveč zaupanja med ministrom (ki je politik), generalnim direktorjem policije in ključnimi možmi na vodstvenih funkcijah v policiji škodilo prav zaupanju javnosti do policije?

Bil sem na več vodilnih funkcijah v policiji in vedno sem opravil nekatere zamenjave. Ob sebi pač potrebuješ ljudi, ki so sposobni razumeti tvoj način vodenja in v skladu s tem tudi izvajati naloge. Pomembno pa je, kakšen občutek ima javnost. Ali misli, da je do menjav prišlo zaradi političnih ali delovnih razlogov. Sam si želim le to, da policija dela optimalno. Pa še to: če v koalicijski pogodbi piše, da je pregon finančne kriminalitete prioriteta, je to potem prioriteta tudi za policijo. Ne vem, zakaj je v Sloveniji to težava. To je normalno v vseh demokracijah. V Sloveniji je ob zamenjavah oblasti v policiji malo sprememb. Na Hrvaškem so menjavali vodilne skoraj do komandirjev, v Nemčiji je bilo podobno.

Omenili ste finančni kriminal. V preteklih letih se je zvrstilo že precej preiskav tako imenovanih tajkunskih zgodb, nekoliko manj – vsaj tako se zdi – je bilo preiskav v bankah. Volja vladajoče politike, da se raziščejo nečednosti v bankah, predvsem v NLB, je več kot očitna. Kakšna so navodila v policiji?

Nekatere stvari v tej zvezi (preiskave v bankah, op. p.) že potekajo. Za NPU smo tudi razpisali nova delovna mesta za nove preiskovalce, od katerih si veliko obetamo. Sam od NPU pričakujem, da se bodo lotevali bolj zahtevnih primerov in da bodo delali hitro in učinkovito. Če neko preiskavo vodiš leto, dve, tri, lahko ta na koncu zvodeni. Ko bodo na NPU okrepljeni, računam, da bodo delali hitreje kot do sedaj. Vem, da imajo kup odprtih zadev, nekatere – ne vem, zakaj – tudi od leta 2010 in želim si, da se zadeve, ki se že dolgo vlečejo, čim prej končajo.

Ob prevzemu funkcije ste dejali, da se boste najprej seznanili s težavami v policiji. Ena izmed njih so gotovo sredstva za plače policistov. Kakšne rešitve imate v mislih?

Za prihodnje leto nam primanjkuje med 6 in 7 milijonov evrov za plače. Ena od rešitev je, da zmanjšamo sredstva za pripravljenost in nadure. S tem ne mislim, da nadure ne bodo plačane, ampak da ne bodo že kar vnaprej načrtovane in vštete. Za pripravljenost naj bodo plačani samo operativci, ne pa šefi. Tega ne dovolim.

Bil sem pred dilemo, ali odpraviti pogodbe 130 mladim policistom, nadzornikom državne meje. A odločili smo se, da mlade v prihodnjih letih prekvalificiramo in dodatno izšolamo, starejšim s pogoji za upokojitev (okoli 200, op. p.) pa predlagamo, da podpišejo sporazume o prenehanju dela.

Pa je z manj mogoče narediti več ali vsaj enako? Ali prav na področju varovanja premoženja in življenj običajnih državljanov obstaja največja nevarnost za poslabšanje učinkovitosti zaradi varčevanja? Težko si namreč predstavljam, da bi zaradi varčevanja trpele odmevne preiskave, saj si tega ne policija, ne ministrstvo, ne vlada ne bi upali privoščiti. Drugače pa je pri manj opaznih zadevah...

Odkrivanje finančnih malverzacij je zagotovo prioriteta. A nič manjša prioriteta ni niti zagotavljanje stopnje varnosti, kakršna je v Sloveniji danes. Računam na prihajajočo policijsko zakonodajo, po kateri bodo imele policijske uprave in postaje več samostojnosti in odgovornosti in se bodo tako lahko bolj prilagajale lokalnemu okolju. Marsikaj bi se dalo urediti že z organizacijskimi rešitvami. Nekatere stvari se v policiji tudi po desetletjih niso spremenile. Povsod imamo podnevi in ponoči dežurne policiste, ki sedijo v pisarnah. Dežurni bi lahko bil zunaj, na terenu, ko bi se na policijski postaji kdo zglasil, pa bi ga lahko operativno-komunikacijski center napotil v pisarno. Obstajajo tudi manj rizična območja, kjer bi lahko različne policijske postaje združile patrulje. V tej smeri nagovarjam komandirje in direktorje uprav, naj razmišljajo, kako bi bili lahko bolj učinkoviti.

Torej menite, da je policija predolgo spala, kar se tiče organiziranosti?

Moja logika je, da je treba lokalne šefe čim manj ovirati, hkrati pa od njih pričakujem kreativnost. Iskanje rešitev, ki lahko kot primer dobre prakse pridejo v poštev tudi za druge uprave in postaje.

Nova policijska zakonodaja bo NPU definirala precej bolj ohlapno. Če pravilno berem zakon, boste imeli kot generalni direktor policije precej večji vpliv na organizacijo dela NPU, usmerjanje... Kakšen bo vaš pristop?

V trenutni zakonodaji so členi, ki se nanašajo na NPU, napisani, kot da je NPU nekaj drugega, kar dejansko je. Kot da bi bil zunaj policijskega sistema. Pri trenutni zakonodaji me najbolj moti, da se prva ocena dela preiskovalcev na NPU izvede šele po štirih letih. Glede na to, da so zelo dobro plačani, ni dobro, da so 4 leta nedotakljivi, tudi če delajo slabo. Kot generalnega direktorja policije me ne zanima, kako organizirajo delo na NPU. Pomembno pa mi je, da delajo na zahtevnih primerih, zaradi katerih je bil NPU ustanovljen, in da so pri tem hitri ter učinkoviti.

Kaj pa v primeru, da pride do prevelikih pritiskov glede hitrosti in učinkovitosti? Lahko pride tudi do napak, zaradi katerih primer kasneje pade?

Policijske vodje razumem predvsem kot menedžerje. Načrtujejo in izvajajo, hkrati pa morajo tudi nadzirati. Vodja mora imeti pregled nad tem, kaj posameznik dela. Ali dejansko to sploh dela in ali dela dovolj hitro. Eno je delo na terenu, kjer je jasno, kaj so njihove naloge, drugo pa je, ko se preiskovalci zakopljejo v dokumentacijo. Tam lahko vsak delo prilagaja sebi in če želi, lahko iz pete prestavi tudi v prvo prestavo. Tu je potreben nadzor. Naloge se morajo izvesti v načrtovanem roku.

Kot kaže za zdaj, na sodišču v veliki meri pada Balkanski bojevnik. Do pravnomočne sodbe je še daleč, pa vendar... Kako gledate na izločitve pomembnih srbskih in slovenskih dokazov in odpravo pripora za najbolj ključne obtožence?

To je bil velik šok za vse in veliko razočaranje za policiste, ki so sodelovali pri preiskavi. Predvsem del, ki zadeva izločitev srbskih dokazov, odpira tudi pomembno vprašanje nacionalne varnosti. Če prikriti preiskovalni ukrepi, ki jih odredijo v Srbiji, pri nas ne veljajo, to pomeni, da se gre nekdo lahko organizirano čezmejno kriminaliteto v Srbiji, pri nas pa mirno diha. Treba je še počakati, kako se bo zadeva odvila. Če pade, bo treba natančno preučiti, kaj je šlo narobe, da dokazi morda niso bili dovolj čvrsti.