Številna sociološka in kulturološka opažanja pričajo o tem, da se človeška vrsta pogosto naslaja nad nesrečo drugega. Na prav takšen način se je tudi zahodni svet odzval na nemire in spopade, ki so dandanes pogosto označeni z nalepko »arabska pomlad«. Eksplicitne podobe nasilja, ki se je dogajalo v nekaterih arabskih državah, so najprej prodrle v množične medije, nato pa – posredovano – tudi v svet vizualne umetnosti. Motiv mrtvega libijskega predsednika Gadafija je brez vsakršnih pomislekov in ovir preplavil z moralnimi vrednotami zaznamovano zahodno medijsko krajino.
Brez »revolucionarnega kiča«
Trpljenje in smrt, je zapisala Susan Sontag, sta dovoljena in sprejemljiva le, kadar se s podobami zaradi njune (mentalne) oddaljenosti, eksotičnosti in Drugosti ni mogoče popolnoma poistovetiti. To je verjetno le eden od razlogov, da so razstave na temo političnih sprememb na Bližnjem vzhodu, ki po večini tendenciozno zagovarjajo uvajanje (vsiljevanje) demokracije zahodnega tipa, po letu 2011 začele rasti kot gobe po dežju. Takšna je na primer tudi v Berlinu nedavno odprta Cairo: Open City – New Testimonies from an Ongoing Revolution. Subjektivno poročanje o nemirih in oboroženih konfliktih, ki so bili nekoč v domeni vojnih reporterjev, je z napredkom komunikacijskih tehnologij postalo dostopno širšemu krogu državljanov – in tudi umetnikov.
Tudi razstava Sistemi in ornamenti, ki je trenutno na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru, izhaja iz povečanega zanimanja za Bližnji vzhod, a se v nasprotju s senzacionalistično zastavljenimi kuratorskimi koncepti manifestativno odreka političnemu populizmu ter ikonografiji tako imenovanega »revolucionarnega kiča«. Postavitev se namreč osredotoča na produkcijo, ki izhaja tako iz lokalne likovne tradicije kot iz družbenih stvarnosti svoje neposredne okolice. Snovalce razstave, ki je nastala pod taktirko kustosinje Nevenke Šivavec, zanimajo vsakdanji aspekti življenja v deželah med Marokom in Iranom. Izbrani avtorji se ubadajo z razmerjem med partikularnimi in univerzalnimi sporočili, s fenomenom inkorporacije »mednarodnega sloga« sodobne umetnosti v lokalna kulturna izročila ter s posameznikovim odnosom do aktualnopolitičnih tematik.
Na drugi strani se v podtonu skriva logično vprašanje: zakaj zahodni umetnostni krogi trenutno neradi sprejemajo formalistične in intimistične pristope umetnikov iz omenjene regije in imajo raje predvidljivi politični angažma? Ali se morda v tem skriva neka subtilna propaganda, ki opozarja na travmatične posledice politik padlih režimov, kot se je to zgodilo z vzhodnoevropsko umetnostjo po letu 1989?
Četudi nekatera dela na razstavi dajejo neizmerno formalističen vtis, ta po večini izhajajo iz konkretnih situacij, ki pa jih ni mogoče enačiti zgolj z nasiljem. Tako je eno najbolj simptomatičnih na razstavi delo Popolna formacija v Veliki Britaniji živečega Kurda Walida Sitija, ki zvesto sledi ornamentalni tradiciji islamskega sveta, medtem ko vsebinsko povzema metaforo razmerja med središčem in periferijo. Ta je namreč v okolju, ki ga zaznamuje globok prepad med globalizmom in tradicionalizmom, eden ključnih družbenih izzivov. Na drugi strani Hala Elkoussy uporablja univerzalnost filmskega jezika in v delu V iskanju mesta niza skoraj sanjske podobe, ki pričajo o številnih premikih in spremembah mesta Kairo, ki je vselej ležalo na prepihu različnih kultur in interesov. Muamer Fatmi se malce hermetično loteva tradicionalnega ornamenta, Nazgol Ansarinia v značilno dekorativno strukturo vključuje motive domačega (iranskega) medijskega podobja, Taysir Batniji pa s plitkimi odtisi na papir v zabrisanih konturah podoživlja radostne spomine na poroko svojega brata, ki ga je dve leti kasneje, leta 1987 v Gazi, ubil izraelski ostrostrelec.
Tradicija in univerzalnost
Razstava skuša namesto izkazovanja politične korektnosti prikazati ambivalentnost vse prevečkrat enoznačnih diskurzov o Bližnjem vzhodu ter opozoriti na skrajno heterogenost tega obsežnega kulturnega prostora, katerega umetniška produkcija povezuje tako lokalne kot globalne diskurze. Obenem pa je to najava in zametek obsežnega projekta, ki bo na podlagi bogate zapuščine ljubljanskega Grafičnega bienala podrobneje preučil umetniške tokove, ki so nastajali v družbenih kontekstih držav, vključenih v gibanje neuvrščenih. Nemara je omenjena raziskava (in prihajajoča razstava) poskus redefinicije diskurzov o kulturni produkciji zavezništva, ki se je v svojem času uprlo ideološki polarizaciji sveta, medtem ko danes nekdaj vodilne države gibanja ena za drugo gorijo v plamenih vojn, pogosto spodbujanih in neposredno podprtih s strani svetovnih velesil.
