Ustavil sem se, ko sem zaslišal, da je izreči in slišati nekaj podobnega dobro in morda potrebno, še posebej v teh časih.
Čas so predsedniške volitve. Kraj sta dva različna planeta. Obama je na ameriških volitvah zmagal s pošastno dobro organizirano kampanjo, ki je prvič v predvolilni boj vključila elemente kibernetične vojne, razpolagala s praktično neomejenimi finančnimi sredstvi, temeljila na Sun Tzujevi strategiji iz Umetnosti vojne ter za logistiko uporabila celo petične newyorške gospe, ki so v Virginiji, Ohiu in drugod z avtomobili (v Evropi bi oblekle še krznene plašče) na volišča prevažale politično nihajoče volilce ameriških manjšin. Po vsem tem sem si v četrtek ogledal zadnje soočenje predsedniških kandidatov pred volitvami v Sloveniji.
Zgrabila me je groza. V povsem modernem, high-tech opremljenem televizijskem studiu – razen morda tistih pepelnikom na nemških letališčih podobnih govorniških mizic – so stali trije gospodje, kandidati za predsednika Republike Slovenije. V studiu nisem opazil državne zastave. Voditeljica soočenja, ki sem ga po dveh minutah preimenoval v zasliševanje, je s kandidati za najvišjo politično funkcijo v državi, in navsezadnje s človekom, ki nam bo naslednjih pet let zagotavljal spoštovanje ustave in formalno poveljeval naši vojski, počela, kar se ji je zahotelo. Ne samo, da jih je neprestano prekinjala – nekaj, kar bi lahko pripisali ubijalski minutaži –, temveč je vsak poskus odgovora kandidatov tudi ovrednotila in interpretirala. Da ne sanjam, sem se prepričal na slovenskem twitterskem omrežju, kjer so nekateri tviteraši poleg kritik voditeljice svetovali ogled nogometne tekme na nekem drugem kanalu. Nisem gledal soočenj pred tem, toda kot volilec med zadnjo debato nisem o moji deželi ne o načrtih tekmecev izvedel ničesar. Razen nekaj o nekomu, ki da je nekaj zakrivil, zdaj pa v Dalmaciji lovi ribe s predsednikovim dovoljenjem. In morda še kaj o plačah evropskih poslancev, komisarjev ter državnih uslužbencev, kar so seveda javnosti dostopni podatki, voditeljica pa jih je zapakirala v »breaking news« ter posredovala z obtožujočim tonom. Ne izključujem možnosti, da mi ni znano referenčno polje polemik med tekmeci, skratka, da gre za meni skrivno, nepoznano govorico in subtilne igre. Toda najhujše je bilo, da so se trije predsedniški kandidati povsem podredili diktaturi voditeljice. Ker ne verjamem v komplote, dvomim, da je bila voditeljica namenoma pristranska. Verjetno se je zgolj podrejala semaforju režije. Toda njen nastop je bil povsem brez manir. Tisto, kar je morda še bolj skrb zbujajoče, pa je to, da je takšen format predstavitve predsedniških kandidatov sprejemljiv za širšo javnost.
V Združenih državah vsakega predsedniškega kandidata ščitijo državne tajne službe. Tako kot mu varnostnike uro za tem, ko na volitvah izgubi, tudi odvzamejo. Natančno to se je zgodilo tudi Mittu Romneyju, potem ko je v sredo zjutraj izgubil na volitvah. Toda predsedniške kandidate poleg varnostnikov ščitijo tudi pravila, ki določajo potek in natančno opredeljujejo vloge udeležencev v predsedniških debatah. Letošnje so vodili novinarji, ki so bili zelo objektivni moderatorji. Njihove, kot tudi nastope predsedniških kandidatov določa detajlna pogodba, ki jo podpišeta obe strani. Brez zamere, toda če bi se v Ameriki zgodilo nekaj podobnega, kar sem videl na Pop TV, bi voditeljico izžvižgali gledalci.
Nikakor ne nameravam trditi, da so predsedniške debate v ZDA izvir čistosti, da potekajo kot argumentirane akademskih razprave. Boj za oblast v Ameriki je neizprosen, zapleten, poln hipokrizije in taktiziranja. Toda še preden v studiu ugasnejo žarometi, kandidata po izmenjavi ostrih mnenj in tudi bodic zaustavita sovražnosti. Kot smo izvedeli, je Romney v sredo ponoči zaustavil svoje pravnike, ki so v štirih letalih čakali na letališču v Bostonu. Poleteli naj bi v Ohio, Virginijo in Florido, kjer naj bi s pravdami Baracku Obami preprečili, da bi ponovno prevzel krmilo države. Romney je menda zamahnil z roko in dejal, da bo odnehal. Medtem ko je njegova soproga točila solze, je poklical Baracka Obamo in mu čestital k zmagi. Amerika ne bi preživela še enega spopada, kot je bil tisti na Floridi leta 2000. Ne glede na to, da se je na zavzetje Bele hiše pripravljal sedem let, da je za to, da bi dosegel svoj cilj, prodal dušo najbolj konservativnim silam v državi – podobno kot je Obama posegel po najmodernejših tehnologijah in v boju proti tekmecu ni varčeval s strelivom –, je v odločilnem trenutku prevladala presoja, ki zagotavlja kontinuiteto institucije. Gre za razliko v uzancah dveh nacij ali pa Slovenija ne ljubi niti sama sebe?
