Naš mali filmski Adagio v g-molu

V vojni ni važno zmagati, v vojni je važno ostati človek. Pred dnevi sem se spet spomnil te misli, ki jo najbolje simbolizira tista neštetokrat povedana in tudi že v roman zapisana zgodba Vedrana Smailovića, sarajevskega čelista, ki je nekega dne med bombardiranjem svojega rojstnega mesta vzel čelo, stopil na ulico in tam, vsesplošni norosti »u inat« zaigral Albinonijev Adagio v g-molu. In tako je dan za dnem, dvaindvajset dni zaporedoma, medtem ko so ostrostrelci vztrajno krušili fasade hiš, granate pa luknjale trge in ulice Sarajeva, Vedran z glasbo prikaznim z okoliških hribov sporočal, da je njihov trud zaman, ker duha mesta in njegovih prebivalcev ne bodo nikdar uničili, nikdar osvojili. In, kar je še pomembneje, z glasbo je Vedran sporočal sebi in svojim someščanom, da so navkljub vsej tej nečlovečnosti, ki jih je obkolila in jih poskuša iztrebiti, še vedno ljudje. In da zato v tej vojni zmagujejo.

Na Vedrana me je pred dnevi spet spomnil Sarajevčan Predrag Finci, literat in filozof, nekdanji profesor na sarajevski Filozofski fakulteti, ki ga je vojna iz obleganega mesta pregnala v London in sem ga imel čast spoznati na letošnjem Forumu Tomizza v Kopru. Gospod Finci je v nedavnem intervjuju za portal novinar.me med drugim obujal tudi spomine na Sarajevske dneve poezije maja 1992, ki so se, kot je ugotavljal spraševalec Safer Grbić, »zgodili kljub vojni ali prav zaradi nje«, in ustanovitev bosanskega centra PEN jeseni istega leta.

»Grad se tresao od eksplozija,« se tistega dne, ko je bil na skupščini v Holiday Innu ustanovljen PEN BiH, spominja Finci in dodaja, da še vedno verjame, da dokler skrbimo za svoje duhovne vrednote in za svoje dostojanstvo, tudi naša identiteta ne more biti uničena.

Še zdaleč nisem eden tistih, ki si radi domišljajo, da so trenutne razmere pri nas, ali kjerkoli drugod po Evropi, primerljive z vojnimi razmerami v Sarajevu leta 1992 ali, če hočete, v Damasku in Alepu danes, se mi pa vseeno zdi, da živimo v času, ko smo deležni bolj ali manj načrtnega ustvarjanja kolektivne psihoze, in da je zato vredno prisluhniti besedam Predraga Fincija, se spomniti Vedrana Smailovića in vsega, kar nam ima še danes povedati njegova zgodba.

Opažam namreč, da so ljudje zadnje čase vse bolj vznemirjeni, da vse raje povzdigujejo svoje glasove, govorijo o stavkah, o bojkotih, o protestih, o uporu zoper vidnega in nevidnega sovražnika, da vedno lažje odkrijejo nasprotnika, ga napadejo, mu zapretijo, da so pripravljeni na boj in da se jim ta zdi neizbežen, da uporabljajo vse bolj težke, vse bolj boleče in neprizanesljive besede, da ne poslušajo več, temveč se prepuščajo svojemu ogorčenju in obupu, da imajo vse več opravičil zase in vse manj za druge, da ne odstopajo, da ne popuščajo. Da ne želijo več razumeti ničesar in nikogar.

In opažam, da vsi ti ljudje, ponižani, razžaljeni in prizadeti, da vsi ti ljudje pozabljajo, če so to seveda sploh kdaj vedeli, da v tem boju, v katerega jih tako nezadržno vleče in ki je lahko še tisočkrat pravičen, ne bodo mogli zmagati, če ne bodo ostali ljudje. Pozabljajo, da ne bodo ničesar dosegli, če se bodo v razčlovečenosti pridružili onim, proti katerim se borijo.

Pred dnevi je letošnji več kot zasluženi dobitnik Borštnikovega prstana Igor Samobor, ki mu ob tej priložnosti iskreno čestitam, v intervjuju za Delo lepo povedal, da gledališče ni prostor za mahanje z zastavami, saj da mora gledališče govoriti v jeziku gledališča.

Verjamem, da ima Igor Samobor prav, in četudi razumem in do neke mere podpiram pozive k vsesplošnemu in tudi radikalnejšemu uporu zoper brezobzirno odrekanje prihodnosti v imenu negotove sedanjosti (ali obratno, kakor želite), sem prepričan, da bodo ustvarjalci izrednih razmer zmagali v točno tistem žalostnem trenutku, ko se bomo mi pripravljeni odpovedati svoji vsakdanjosti. Ko bomo, če smem parafrazirati Igorja Samoborja, prenehali govoriti v svojem jeziku in sprejeli jezik napadalca.

Zmagali bodo torej takrat, ko bomo mi iz kateregakoli razloga pristali na to, da se v tej in takšni situaciji ne spodobi obiskovati gledališč, da se ne spodobi brati ljubezenskih pesmi ali debelih znanstvenofantastičnih romanov, da se ne spodobi odhajati v Stožice na tekme Olimpije in misliti, da je vsak poraz konec sveta, ko bomo pristali na to, da se ne spodobi biti vse tisto, kar smo do včeraj bili.

In zato se mi zdi še toliko bolj pomembno ugotoviti, da je letos, že triindvajsetič zapored, v Ljubljani spet najbolj normalno gledati filme in da so tudi letos filmi na ljubljanskem filmskem festivalu za tisoče ljubljanskih ljubiteljev filma veliko pomembnejši od vseh volitev in podobnih izrednih dogodkov te jeseni. Še več, prepričan sem, da bo prav Liffe poskrbel za to, da bomo ponovno dobili občutek, da vsemu varčevanju navkljub naše življenje nemoteno teče dalje.

Na neki prav poseben, neopazen način bo zato vsaka razprodana predstava letos mala zmaga naše neokrnjene normalnosti. Naš mali filmski Adagio v g-molu.