Leta 2010 je več kakor šeststo ekonomistk in ekonomistov, večinoma iz Francije, objavilo Manifest zgroženih ekonomistov. »Zgroženi« so bili nad tem, da evropske vlade in telesa Evropske unije trdoglavo uveljavljajo gospodarsko politiko, ki je že v preteklosti povzročala negativne učinke in je naposled pripeljala do tega, da je kriza kapitalizma še zlasti močno prizadela prav Evropsko unijo. »Zgroženi« so bili tudi nad dogmatizmom evropskih vlad in administracij, ki vztrajajo pri eni sami ekonomski doktrini – pri nauku, ki ne vzdrži teoretske kritike, v praksi pa pelje Evropo v trajno depresijo in v zaostrovanje družbenih spopadov. V manifestu so v širokemu bralstvu dostopni govorici pokazali na temeljne zmote v evropski gospodarski politiki in predlagali vrsto ukrepov, s katerimi bi odpravili evropske zablode in uveljavili novo solidarno in uspešno gospodarsko politiko. Leta 2011 so »zgroženi ekonomisti« objavili zbornik 20 let slepote, v katerem so ponovno obdelali zmote evropske gospodarske politike, analizirali irsko in islandsko krizo in predlagali vrsto ukrepov za vpeljavo alternativne politike.
Letos so »zgroženi ekonomisti« objavili knjižico Z Evropo slabo ravnajo. Zavrnimo fiskalni pakt in odprimo drugačne perspektive. Vsebino zgovorno povzemajo naslovi poglavij: Pakt za varčevanje brez konca; Pakt proti demokraciji; Pakt bi povzročil implozijo evra; Tega pakta ne bo več mogoče spremeniti.
Zgroženi ekonomisti sporočajo zlasti, da so mogoče drugačne politike, kakor jih prakticirajo evropske vlade in telesa Evropske unije. Odprava socialne države, zniževanje dohodkov, več dela za manj plačila, odprava pravic iz dela, vpeljava negotovih oblik zaposlitve, brezposelnost, uničevanje javnega šolstva, javnega zdravstva, javnega pokojninskega sistema, odrekanje, revščina – vse to, kar nam vsiljujejo sedanji oblastniki in njihova sedanja opozicija, nikakor ni »edina alternativa«.
To politično sporočilo zgroženih ekonomistov izhaja iz njihove teoretske analize. Glavna ugotovitev analize je: Evropska unija ne poskuša zagotavljati solidarnosti med svojimi članicami, temveč organizira konkurenco med njimi. Iz te kritične ugotovitve zgroženih ekonomistov lahko izpeljemo nekatere nadaljnje sklepe, ki zadevajo tudi slovensko gospodarstvo in tukajšnje politične spopade.
»Kompradorska buržoazija«
Evropska unija sili države članice, da delujejo v korist svetovnega kapitala – in ne v korist svojih prebivalk in prebivalcev. Kapital pač išče čim večje profite: s stališča kapitala je zato naloga držav, da omogočajo čim večje profite, se pravi, da na svojem področju ustvarjajo kapitalu čim prijaznejše okolje. Odkar je prevladala logika svetovnega kapitala, ozemlja in njihova prebivalstva tekmujejo med seboj, da bi k sebi pritegnila kapital. Nevarnost, ki po tej logiki grozi ljudem, ni v tem, da bi jih preveč izkoriščali – temveč v tem, da se ne bi znali pustiti zadosti izkoriščati. Po logiki kapitala države delujejo kot upravljavke svojih prebivalstev in ozemelj: poslej so le »lokalne jurisdikcije«, ki strežejo koristim kapitala. To zagotavljajo s pravno ureditvijo: čim manj pravic iz dela, čim bolj negotove oblike zaposlitve, čim nižji davki, čim bolj ohlapni okoljski predpisi, čim šibkejši sindikati, čim več ovir za samoorganizacijo prebivalstva, čim bolj kapitalu podrejena izobrazba itn. To zagotavljajo tudi z javnimi investicijami v infrastrukturo, s »privatno-javnim partnerstvom« ipd.
2
S stališča kapitala so države podjetja za upravljanje s »človeškimi in naravnimi viri«, vlade pa so njihovi upravni odbori. To primerjavo je prvi ponudil Komunistični manifest: a tam je bila vlada upravni odbor nacionalne buržoazije. Zdaj pa nosilci kapitalskih odnosov niso več nacionalne buržoazije: kapital se lahko »odlepi« od vsakega posameznega družbenega nosilca posebej. Če kapitalu ne bo dobro v nemških in francoskih bankah, se bo preselil v ameriške ali japonske banke ali, še raje, v globalne investicijske sklade: od tam se bo investiral v uspešna podjetja, a le kratkoročno, le dokler bodo profiti nad povprečjem. Vlade pa naj poskrbijo, da bo v njihovi jurisdikciji mogoče pridobivati nadpovprečne profite – in naj pospravijo razsulo, ki bo ostalo za kapitalom, potem ko bo v lovu za višjimi dobički zapustil deželo.
Nacionalne buržoazije se tako spreminjajo v nekakšne zvodnike, ki vabijo kapitalsko klientelo, prostituirajo svoje prebivalstvo in uničujejo okolje. Niso več nosilci kapitalske epopeje, niso več razred, ki organizira produkcijo: so zgolj posredniški razred, zatiralec svojega prebivalstva, zamenljivi služabnik svetovnega kapitala. Njihov dohodek ni več podjetniški dobiček, temveč je samo še renta. André Gunder Frank je temu posredniškemu razredu pravil »lumpen-buržoazija«, z bolj zadržanim izrazom mu rečemo »kompradorska buržoazija«. Ta razred na področju, ki mu vlada, organizira novo kolonialno odvisnost.
Ta pogled je še zlasti aktualen za sedanji tukajšnji položaj. Uničevanje javnega šolstva, kulture in znanosti se ne zdi smiselno s stališča programov, ki jih razglašajo izvrševalci teh vandalskih politik. Če naj bi bil cilj »družba znanja«, ki konkurira z visoko tehnologijo, inovativnostjo, intelektualnim delom itn., potem je pač iracionalno, da uničujejo javne sisteme, ki edini lahko zagotovijo ustrezno znanje, izobraženost, splošni kulturni standard, intelektualno raven itn. Večina kritik opozarja, da vladajoče politike uničujejo javni sektor, zato da bi omogočile privatizacijo teh dejavnosti: da bi izobraževanje, znanost, kulturo preobrazile iz dejavnosti, ki zagotavljajo skupne dobrine in solidarno družbo, v dejavnosti, ki prinašajo zasebni profit. To sicer delno drži in je nemara celo zavestni cilj uničevalcev javnega sektorja.
Vendar je logika njihovega vandalizma drugje, »racionalnost« njihovega početja izhaja iz razredne narave vladajoče politike. Tukajšnji vladajoči razred ni produktiven razred, ki bi razvijal »kognitivni kapitalizem« in zagotavljal konkurenčnost, ki bi temeljila na visoki izobraženosti prebivalstva, na novih tehnologijah, inovacijah, ki bi torej bila, kakor pravijo, »strukturna konkurenčnost«. Narobe, to je neproduktiven »kompradorski« razred, ki streže svetovnemu kapitalu in mu zagotavlja ugodno okolje za pridobivanje presežnih profitov. Konkurenčnost, za katero skrbi lokalna buržoazija v službi neokolonialnega kapitala, je »cenovna konkurenčnost« – se pravi, konkurenčnost na podlagi nizkih proizvodnih stroškov: nizkih mezd, nizkih davkov na kapitalske dohodke, nizkih prispevkov za zdravstvo, pokojnine, socialo itn., nizkih okoljskih standardov ipd. – skratka, konkurenčnost na podlagi visoke stopnje izkoriščanja. S tega stališča je razumljivo, da uničujejo intelektualne sposobnosti prebivalstva in nas spreminjajo v prilagodljivo in ponižno delovno silo za cenena dela.
Zastraševanje in izsiljevanje
Politika, s katero sedanja vlada uničuje šolstvo, znanost in kulturo, je samo naivno odkrita različica te sicer splošne težnje. Prejšnje vlade so jo prikrivale z zahtevo, da naj se šolstvo in znanost podredita gospodarstvu. A tukajšnje realno obstoječe gospodarstvo se pospešeno preobraža v odvisno gospodarstvo neokolonialne vrste.
Sicer pa so se tukajšnji kapitalisti, ki se še ukvarjajo s proizvodnjo, že pred politično kasto odločili za »cenovno konkurenčnost«: že od nekdaj so zahtevali znižanje davkov in prispevkov, lažje odpuščanje, nižje odpravnine, »prožen trg dela« – se pravi, trg delovne sile, ki bo razbijal delavsko solidarnost in deloval na način represivnega mehanizma. V državi hočejo anarhijo, v podjetjih vpeljujejo despotizem.
3
Vzrok je v tem, da so njihovi produkcijski procesi »konkurenčni produkcijski procesi«,4
se pravi taki, da morajo na svetovnih trgih, ki jim vladajo nosilci »monopolnih produkcijskih procesov«, tekmovati z drugimi konkurenčnimi procesi zlasti z zniževanjem cen, a tudi s prilagajanjem zahtevam trgov, ki jih sami ne obvladujejo, tako da zanje delujejo kot nepredvidljiva »zunanja prisila«. V skrajnem primeru so konkurenčni proizvajalci zgolj podizvajalci velikih transnacionalnih družb: te so njihovi monopolni odjemalci, lahko jih izsiljujejo in v skrajem primeru tudi uničijo.Ob taki odvisnosti je lokalno gospodarstvo »dezartikulirano«:
5
odvisno je od procesov, ki jih ne obvladuje in jih ne more niti predvideti; lokalni produkcijski procesi so navezani na zunanje produkcijske dejavnike, katerih diktatu se morajo hitro in brezpogojno prilagajati. Za domače prebivalstvo se ta razbitost, nepovezanost lokalnega gospodarstva prikazuje v obliki »fleksibilnega trga dela«. Bolj ko se odvisno gospodarstvo »razvija«, tesneje se vključuje v svetovne procese in postaja vse bolj odvisno od njih, zato se vse bolj drobi, razkraja, postaja vse bolj »nerazvito«. Odvisne dežele, ki si konkurirajo v prizadevanjih, da bi pritegnile svetovni kapital, se razvijajo v nerazvitost.Če se lokalne buržoazije in njihovi politični predstavniki v takih razmerah odločijo za »konkurenčnost« (ali če jim je konkurenčnost vsiljena, kakor jo Evropska unija vsiljuje svojim članicam), potem ne morejo izdelati nobene dolgoročne lokalne strategije, nobenega »nacionalnega projekta«. Prebivalstva ne morejo politično mobilizirati, saj mu ne morejo ponuditi političnega programa. A saj lokalne buržoazije in njihovi politični zastopniki tudi niso odvisni od domačega prebivalstva: njihov gospodar so svetovni kapital in njegovi aparati. Doma morajo zagotoviti le socialni mir, podreditev prebivalstva, vdanost v usodo. Kako v teh razmerah vladajo, vidimo ta čas v Grčiji: z zastraševanjem in nasiljem. Tehnologijo nove oblasti lahko vidimo tudi pri nas: hkrati, ko se je vladajoča politika odpovedala »nacionalni kulturi«, tej stoletni ideološki opori meščanstva in kapitalizma, je začela prakticirati zastraševanje in izsiljevanje. Gesla dneva so poslej negativna: »Ura je pet čez dvanajsto!« »Če boste zaustavili nas, bodo prišli uradniki evropske komisije, evropske banke, Mednarodnega denarnega sklada!«
Najnovejše orodje za izsiljevanje in zastraševanje so točkovanja bonitetnih agencij. Agencije, inštituti, banke, zavarovalnice ocenjujejo države, kakor da bi bile podjetja. Najbolj razvpita so točkovanja agencij Standard and Poor's, Fitch, Moody's, a niso edina niti najbolj zanesljiva. Ocenjujejo namreč samo finančno stanje v državi. Veliko resnejši je indeks človekovega razvoja, ki ga v okviru Poročila o človekovem razvoju sestavljajo strokovnjaki Organizacije združenih narodov: ta indeks meri blaginjo prebivalstva, ne koristnosti za kapital. Zato so ga v zadnjem času potisnili v ozadje.
Agencijska točkovanja prenašajo mikroekonomske metode na makroekonomsko raven: že to je zadosti problematično, saj je cilj kapitalističnih podjetij, da ustvarjajo dobiček – cilj držav pa naj bi bila blaginja prebivalstva. A še hujše je, da postopke, s katerimi merijo profitno učinkovitost kapitalističnih gospodarskih družb, prenašajo na področje politike. Metodološka napaka (obravnavati državo, kakor da bi bila podjetje), ki izhaja iz ideološke pristranskosti (pogled s stališča kapitala), ima dejanske učinke: uničuje politični prostor, onemogoča ali vsaj disciplinira politične prakse, odpravlja demokracijo. Evropska unija ni bila nikoli demokratična: njeni birokrati in združeni politični razredi si zdaj prizadevajo, da kanalizirajo, omejijo ali celo zatrejo demokratične prakse tudi v državah članicah. Bonitetna točkovanja, kazalci konkurenčnosti ipd. nimajo prognostične vrednosti: Islandija in Irska sta še tik pred zlomom dobivali najvišje ocene. Vrednost teh ocenjevanj je ideološka: strašijo prebivalstvo, vladam dajejo moč izsiljevanja – in »dokazujejo«, da vladajoči bolje strežejo koristim kapitala, če se izognejo demokratičnim postopkom.
Vzporedno s tehnokratsko govorico točkovanj, kazalcev, odstotkov, stopenj sedanja politika uporablja tudi domačijsko govorico, v kateri je država »kakor gospodinjstvo«. Redka sta evropska političarka in politik, ki v zadnjem desetletju nista izrekla čarovnega obrazca: »Ne moremo porabiti več, kakor zaslužimo.« A država se loči od gospodinjstva prav po tem, da sama odloča, koliko bo zaslužila. Državni dohodki so davki. Države, ki delujejo v interesu kapitala in domačih bogatih slojev, že dlje časa znižujejo davke tako na kapitalske dohodke kakor na visoke osebne dohodke. Prvo dejanje tukajšnje vlade, ki se je zdaj z »varčevanjem« spravila nad mehanizme družbene solidarnosti in nad javni sektor, je bilo znižanje davkov na najvišje dohodke: to menda koristi kakšnim 11.000 osebam.
Ker si države zmanjšujejo dohodke, se morajo zadolževati pri bankah, kamor se steka vsaj del tistega denarja, ki so se mu bile države odrekle. Če poenostavimo: države si denar, ki ga niso hotele pobrati z davki, sposojajo kot posojila, za katera plačujejo obresti.
6
Ker dolgov in obresti ne morejo poplačati, morajo zmanjševati državne izdatke, se pravi, krčiti javni sektor in sploh odpravljati pridobitve stoletnih množičnih bojev za socialno državo.Iztekli so se časi evroatlantskega svetovnega gospostva
Analize »zgroženih ekonomistov« dokazujejo, da varčevanje, krčenje javnega sektorja, odprava pridobitev delavskih bojev itn. ne bodo imeli blagodejnih učinkov, ki jih obljubljajo njihovi ideologi in izvrševalci. Po izračunih nekaterih ekonomistov, med katerimi je tudi Michel Husson, v nekdanjem središču svetovnega kapitalističnega sistema (v ZDA, zahodni Evropi in na Japonskem) profiti upadajo. Ugotovitev se ujema s trditvijo teorije svetovnega sistema, da se izteka sistemski akumulacijski ciklus, katerega središče je bilo na evroatlantskem območju.
7
Po nekaterih teorijah se središče svetovne gospodarske dejavnosti vrača tja, kjer je že bilo do »vzpona Zahoda« pred dobrimi dvesto leti: v Vzhodno Azijo.8
Ali bo gospodarstvo prihodnosti še organizirano na kapitalističen način, ostaja odprto vprašanje: nekateri menijo, da se je kapitalizem dokončno izrabil in da prihaja čas brez akumulacije, čas enostavne reprodukcije in »male blagovne proizvodnje«.9
Vsekakor so se iztekli časi evroatlantskega svetovnega gospostva. Kakšen bo konec te svetovne vladavine, je odvisno od politike nekdanjih svetovnih gospodarjev. Se pravi, da je odvisno tudi od nas, ki smo se nedavno precej nelogično in po nepotrebnem pridružili nekdanjim kolonialnim in neokolonialnim silam. Zdaj delimo njihov zaton, čeprav smo bili v času njihovega vzpona izkoriščana periferija.
10
Zahodna Evropa in ZDA se lahko iztrošijo v nesmiselnih vojnah, kakor se je uničil španski imperij v 16. stoletju. A obstaja tudi drugačen zgodovinski zgled. Ko se je v drugi polovici 15. stoletja središče zgodovinskih procesov premaknilo iz Sredozemlja na Atlantik, so se italijanska mesta prenehala bojevati za prevlado v sredozemskem bazenu. Po raziskavah Fernanda Braudela se je takrat v Italiji izboljšala življenjska raven in se je zlasti razcvetela splošna kultura. Braudel je takole sklenil svoje razmišljanje:
»Prav lahko, da se motim, a zdi se mi, da se mora stemniti, če naj se kultura razmahne, da nekakšna noč celo omogoča kulturno veličino. (...) Tako je noč, nekakšna noč vsaj dvakrat zajela Italijo: okoli 1450 in okoli 1600. Vse nebo nad Evropo se je ob tem razsvetlilo.«
11
Nad Evropo se zgrinja noč: vsaj gospodarska. Odločiti se moramo, kaj bomo naredili v tem mraku. Zgroženi ekonomisti nam ponujajo orodja, s katerimi lahko razmišljamo o tem.
1
Pričujoče besedilo je prirejena spremna beseda k slovenskemu prevodu Manifesta in 20 let slepote, ki bo v kratkem izšel pri Založbi /*cf.
2
O novi vlogi držav in njenih posledicah cf.: Rastko Močnik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Založba /*cf., Ljubljana, 2007.
3
Cf. intervju Miroslava Stanojevića, »Prožna varnost je abstrakten pojem«, Dnevnik, let. LXII, št. 133, 11. jun. 2012, str. 3; Srečo Dragoš et al., Neosocialna Slovenija : smo lahko socialna, obenem pa gospodarsko uspešna družba?, Annales, Koper, 2010.
4
Immanuel Wallerstein, Uvod v analizo svetovnih-sistemov, Založba /*cf., Ljubljana, 2006.
5
»Dezartikulacijo« ali razkrajanje, drobitev perifernih gospodarstev je med prvimi proučeval Samir Amin, Accumulation a l'echelle mondiale, Ifan in Anthropos, Dakar in Pariz, 1971. »Razvoj v nerazvitost« pa je analiziral André Gunder Frank v delu Capitalism and Underdevelopment in Latin America, Monthly Review Press, 1967.
6
Za natančnejšo analizo državnega zadolževanja cf.: Michel Husson, Čisti kapitalizem, Založba Sophia, Ljubljana, 2012.
7
Immanuel Wallerstein, Uvod v analizo svetovnih-sistemov, op. cit.; Giovanni Arrighi, Dolgo dvajseto stoletje, Založba Sophia, Ljubljana, 2009.
8
André Gunder Frank, ReOrient: Global Economy in the Asian Age, University of California Press, Berkeley, 1998.
9
Cf.: Giovanni Arrighi, Adam Smith in Beijing: Lineages of the Twenty-First Century, Verso, London, 2007.
10
Natančneje, do socialistične revolucije smo bili periferija polperiferije; več o tem cf.: Lev Centrih, Marksistična formacija. Zgodovina ideoloških aparatov komunističnega gibanja 20. stoletja, Založba /*cf., Ljubljana, 2011.
11
Fernand Braudel, Le Modele italien, Flammarion, Pariz, 2008.