Kralj je mrtev, naj živijo posnemovalci

Kaj storiti, ko umre kralj

Ko je leta 1977 umrl Elvis Presley, se javnost nikakor ni mogla sprijazniti s tem, da kralja rokenrola ni več. Po njegovi smrti se je začela neizogibna evforija, povezana z njegovo glasbo in likom. Posnemovalci Elvisa so čez noč postali silno priljubljeni: tako rekoč vsakdo je želel biti Elvis Presley, pop ikona, in (po)doživeti vsaj delček njegovega uspeha, kar je legendarnost njegove figure le še povečevalo. Že v času Presleyevega življenja so številni glasbeniki prepevali njegove skladbe ali njegove prepoznavne gibe uporabljali pri svojih nastopih. Marca leta 1970 je denimo ameriški pevec protestnih pesmi Phil Ochs prišel na koncert v zlati moški obleki v Elvisovem slogu iz 50. let. Nekaj let pozneje je komik Andy Kaufman imitiral Elvisa v svojem skeču in sam Presley naj bi v enem od intervjujev označil Kaufmanov nastop kot enega sebi najljubših.

Sociolog dr. Gregor Tomc s katedre za kulturologijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede pravi, da tribute bendi nastanejo iz različnih razlogov, na primer iz želje preseganja izgube – torej takrat, ko zvezdnik umre, kot je bilo to pri Elvisu, ali ko priljubljena skupina razpade. »V nekaterih primerih tribute bendi nastanejo tudi zato, ker pravih zvezdnikov zaradi finančnih – ker so na primer predragi, da bi prišli nastopat v neko okolje – ali katerih drugih vzrokov nikoli ne bomo mogli videti. To je čisto normalen pojav. V boljših primerih se posnemovalci izkažejo za prave, kakovostne poustvarjalce, v slabih za bedne kopije. Tako kot obstajajo dobre in slabe izvedbe Beethovnove glasbe, obstajajo tudi dobri in slabi posnemovalci Beatlov. In kolikor vem, se je vse skupaj začelo ravno z Beatli.«

Ponaredek ali raje parodija

Fenomena skupine The Beatles ni treba posebej opisovati. O njih nam je znano praktično vse – od zasebnega življenja posameznih članov do znamk inštrumentov, na katere so igrali. Imeli so recept za uspeh in njihove skladbe so druga za drugo postajale uspešnice, ki ostajajo priljubljene tudi 50 let kasneje. Njihovi prvi posnemovalci The Buggs so se pojavili že sredi 60. let prejšnjega stoletja in veljajo za začetnike tribute bendov. Sledili so jim mnogi, ki so poskušali zveneti in biti videti kot original. Češka skupina The Beatles Revival, ki je nedavno nastopila tudi v Ljubljani, je le ena izmed tujih posnemovalk Johna, Paula, Ringa in Georga; preučili so vsako pesem svojih predhodnikov in vzornikov, natančno imajo naštudirane tako odrske nastope kot osebni stil vseh štirih »bitlov«. Gre torej za dober ponaredek, ki pride več kot prav, če si zaželimo bežne iluzije, ki bi nas ponesla v Liverpool sredi šestdesetih let.

Tribute bendom pa ne gre vedno samo za posnemanje. To med drugimi dokazuje skupina Beatallica. Svoje poustvarjanje pesmi skupine The Beatles so združili z zvokom in glasom, ki oponašata zasedbo Metallica. Združevanje dveh popolnoma različnih zvrsti glasbe proizvaja unikaten zvok, ki ga člani skupine še začinijo z večinoma humornimi in sarkastičnimi besedili, ki spominjajo na parodijo, a so hkrati tudi poklon. Vsaj tako početje omenjene skupine razumejo člani skupine Metallica, ki so javno povedali, da uživajo v glasbi tega tribute benda.

Ženske, ki hočejo igrati po moško

Skupinam, ki posnemajo velike bende, je to lahko tudi iztočnica za lastno kariero. Znano je na primer, da so The Rolling Stones in Led Zeppelin na začetku svoje glasbene poti kot zagnani mulci zavzeto preigravali rock in blues standarde ter iz njih tako rekoč »kradli« kitarske rife za lastne projekte. Ena od najbolj znanih zgodb o uspehu kakšnega tribute benda so vsekakor Apocalyptica. Finski »metalci« obstajajo že od leta 1993 in so postali svetovno znani po svoji izvedbi skladb Metallice na klasičnem inštrumentu – violončelu. Predlani so izdali svoj trenutno zadnji, sicer pa sedmi samostojni album in tako presegli okvire benda, ki zgolj posnema – ter postali vsaj pol tako priljubljeni kot njihovi vzorniki.

Zanimiv pojav med tribute bendi so tudi »all-female« bendi oziroma striktno ženske skupine, ki igrajo glasbo moških kolegov – Led Zeppelin, Iron Maiden ali AC/DC v ženski različici, torej. Morda lahko iz tega preberemo sporočilo rock industriji, ki je skozi zgodovino poveličevala in med legende izstreljevala večinoma moške glasbenike.

Ni pomembno, čigava je pesem

Tudi pri nas obstajajo navdušeni posnemovalci velikih mednarodnih rock skupin, a so večinoma zaprti med štiri stene tesnih sobic v kletnih prostorih srednjih šol, kjer vadijo svoje prste, da bi igrali enako hitro kot njihovi idoli. Nekaj jih je tudi takih, ki jih lahko vidimo na slovenskih odrih in občasno na televiziji. Blaž Vrbič, pevec skupine OdBeatli, ki deluje od leta 2009 in združuje glasbenike, ki poleg svojih projektov radi igrajo tudi tuje stvari, pove: »Skupina je bila ustanovljena iz preprostega in iskrenega razloga, ljubezni do glasbe Beatlov. Na neki točki se namreč vsak glasbenik, ki ima odprta ušesa, sreča z njihovim ustvarjanjem. Njihov glasbeni opus je zanimiv predvsem zaradi svoje raznolikosti, saj lahko pri Beatlih opazimo izjemen glasbeni razvoj od prvega do zadnjega albuma.«

Smisel skupine OdBeatli torej vidi v poklonu legendarni četverici. »Ko smo skupino ustanavljali, smo s kitaristoma Tadejem Koširjem in Vidom Polončičem - Ruparčičem želeli predvsem preigravati njihovo glasbo in jo predstaviti ljudem v živo. OdBeatli so se rodili kot stranski projekt, ki pa je nato vzbudil precej zanimanja, zaradi katerega smo nato obredli praktično vso Slovenijo in igrali tako na majhnih odrih lokalnih klubov in lokalov kot na večjih poletnih festivalih,« pove. »Odziv je bil skoraj brez izjeme odličen, neverjetno je bilo gledati navdušenje, s katerim so ljudje na čisto vsakem koncertu z nami strastno prepevali.« Na njihove koncerte prihajajo tako navdušeni ljubitelji Beatlov kot tisti, ki jih osebno poznajo in cenijo kot glasbenike.

Kaj pa identifikacija z bendom, ki ga posnemajo? »Načeloma sem mnenja, da je pesem, ki jo podaš publiki, treba čutiti. Kakor jo čutiš, tako jo tudi podaš. Samo če pesem čutiš sam, bo tvojo iskrenost čutilo tudi občinstvo in odšlo domov izpolnjeno.  Pri tem ni pomembno, da je to izvorno pesem nekoga drugega. Saj tudi Pavarotti ni pel svojih lastnih pesmi, pa je vseeno izstopal iz množice drugih klasičnih pevcev – prav zaradi tega, ker je poslušalcem dal nekaj več.« Podobno meni tudi Gregor Tomc: »Tako kot Ivo Pogorelić ne misli, da je Chopin, ko ga izvaja, tudi rockerji ne mislijo, da so Iron Maiden, če jih preigravajo. No, če to mislijo, so v hudih težavah.«

Kdaj veš, da si res uspešen

Vprašanje vrednosti in kakovosti tribute bendov še ostaja v zraku. »Pomanjkljivost, ki se ponuja kar sama, je, da kopija ni nikoli enako dobra kot izvirnik. Tako so tribute bendi bolj izraz nostalgije nad tem, kako je bilo nekoč fino, in podoživljanje tega občutka prek glasbe posnemovalcev,« meni Blaž Vrbič. Ko tribute bend prekosi vzornike, pa postane ustvarjalen.

Dobre strani takih skupin so vsekakor na dlani – tribute bendi ponujajo ljudem izkušnjo, da v živo slišijo pesmi svojega najljubšega benda, ki jih sicer lahko poslušajo le na posnetkih. Takih skupin zato ne manjka tudi zaradi tega, ker se vedno najdejo poslušalci. Če ne zaradi drugega, bi že iz radovednosti želeli slišati skupino Dread Zeppelin, ki v reggae stilu in s pevcem, preoblečenim v Elvisa Presleya, igrajo Black Dog. »Čudovito!« pravi na to Robert Plant. Kdaj veš, da si resnično uspešna glasbena skupina? Ko dobiš svoj prvi tribute bend.