Naj začnem s primerom, ki ni najbolj vsakdanji (popolnoma izjemen pa tudi ne). Kakšne tri tedne je tega, kar je oče otroka, s katerim moj desetletni sin po naključju sedi v šoli pri isti mizi, umoril svojo ženo, mamo sinovega sošolca. Umor se je zgodil v vili v eni mnogih sosesk zaprtega tipa tu v okolici. Širše okolje je Orange County v južni Kaliforniji, ki ji pripada avantgardna vloga pri razvijanju postsuburbanega okolja. Kraj umora, Newport Beach, je materializacija tistega in takega ameriškega sna, ki je naprodaj v popularnih filmih o sodobnem ameriškem življenju (ki zunaj skupnega predstavnega sveta seveda nima prav veliko stičnih točk z vsakdanjim življenjem blizu 99 odstotkov Američanov). Reči hočem, da je gospod, o katerem govorim, bogat. Njegov oče, pravijo, je še bolj bogat. Denar izvira iz nepremičninskih poslov in razvojnih projektov v regiji, kjer so cene zemljišč med najvišjimi na svetu.

Tistega dne ne ta gospod ne njegova žena nista prišla iskat otrok po koncu šole. Ko se je to razvedelo, je zakrožila novica, da so bili starši ugrabljeni. V resnici je gospod v Lexusovem postsuburbanem »terencu« šampanjske barve odpeljal proti mehiški meji in tam nekje na nekem smetišču zakopal truplo. Ta gospoda ne potrebuje svojih velikanskih avtomobilov samo za prevažanje otrok, se mi je posvetilo. Drugo jutro je poklical na pomoč policijo. Policija je medtem opravila hišno preiskavo in našla dovolj dokazov, da je že pred tem objavila, da išče gospoda zaradi suma umora. V tem času je bil angažiran tudi odvetnik, specialist za primere, v katerih je zagrožena smrtna kazen. Znanka, ki se spozna na te zadeve, pravi, da bodo odvetniški stroški verjetno okoli 50 milijonov dolarjev.

In ko je bila vsa šola v šoku in je številne otroke začela tlačiti mora, so se našle dobre duše in začele organizirati akcijo v podporo gospodu, ki je pristal v zaporu pod obtožbo umora iz koristoljubja. Po elektronski pošti so zakrožila sporočila, ki so po odvetnikovem nasvetu od znancev zbirala »priporočilna pisma«. Neposredni cilj je bil zbrati o tem gospodu dovolj lepih besed, da bi se lahko za zajetno varščino izkopal iz pripora. Ko to ni uspelo, so nekateri prijatelji izražali solidarnost z njim z obiski v zaporu in prisotnostjo na javnih zaslišanjih.

Če policija drži gospoda takega kalibra v zaporu pod hudo obtožbo, mora imeti več kot trdne dokaze. Ampak ker je gospod bel, anglosaškega rodu, krščanske vere in bogat (pokojnica je bila azijatka), tisti, ki so mu enaki ali podobni, ali ne bodo mogli verjeti ali ne bodo hoteli dopustiti, da je zagrešil zločin. Stojijo mu ob strani, tudi če ni na voljo ničesar, kar bi lahko zasejalo dvom o obtožbi, nobene olajševalne okoliščine, ter napadajo policijo in krivijo mehiške delavce. (Na tukajšnjih lokalnih volitvah je financiranje policije veliko vprašanje. Tisti, ki hočejo nižati davke, oklestiti državo in zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju, tudi policistov, imajo dobre razloge: bogati si lahko za varnost plačajo sami, policija pa načeloma dela v javnem interesu in jim lahko povzroča težave.)

To je droben primer, ampak tak, v katerem gre za življenje in smrt. Bolj kot sem opazoval, kako tisti iz gospodovega življenjskega okolja reagirajo na zločin, bolj se mi je vsiljevala misel, da sem priča razredni solidarnosti na delu. Seveda ne manjka primerov mnogo večjih razsežnosti. Prejšnji teden sem bral, denimo, da so v Atenah aretirali in obtožili urednika revije, ki je objavila spisek imen dva tisoč grških poslovnežev, politikov in siceršnjih petičnežev, ki da imajo bančne račune v Švici. Spisek je leta 2010 takratna francoska finančna ministrica poslala grškemu kolegu, da bi raziskal, če gre za izogibanje plačevanju davkov. Grškim ministrom in policijskim šefom se je v dveh letih uspelo izogniti začetku preiskave, spisek pa so založili. Zdaj so reagirali bliskovito in odločno. Prebral sem tudi, da so se v Franciji veliki poslovneži povezali v boju proti vladnemu načrtu, da bi večji del stroškov za tako imenovano reševanje krize nosili bogati. Mogočneži zahtevajo, naj vlada raje močno zmanjša javno porabo, njih pa za povrhu še razbremeni »socialnih izdatkov«. Kolikokrat smo brali o reševanju velikih bank in o drugih pretvezah, pod katerimi politični del vladajočega razreda preusmerja davkoplačevalski denar v žepe najbogatejših? Primerov je obilica.

Razredna solidarnost je bila v zgodovini temeljna značilnost razreda delavcev. Na podlagi razredne solidarnosti in v imenu družbene solidarnosti so v dobrem stoletju bojev in pogajanj dosegli to, čemur še vedno rečemo socialna država. Proti tem dosežkom vladajoči razred zdaj že kakega četrt stoletja bije zagrizen boj. Ta boj je v bližnji preteklosti postajal vse trši in je zdaj popolnoma posurovel. Ena glavnih tarč tega boja je bila in je solidarnost med delavci in družbena solidarnost, kajti prav solidarnost je socialni državi dajala moč. Tehnik in tehnologij za razbijanje te solidarnosti je mnogo, strokovnjaki izdelujejo vedno nove. Njihov ideološki povzetek je geslo, naj se znajde vsak sam, imperativ, da mora vsak poskrbeti sam zase. To trdo jedro je zavito v čipke tako imenovane neoliberalne retorike, ki je spet zmes pogrošnih resnic, polresnic, polovičnih in neokrnjenih laži ter vsakršnih manipulacij, laskanja človeški neumnosti in spodbujanja človekovih morilskih instinktov.

Toda medtem ko vladajoči razred sistematično in metodično razbija solidarnost, na kateri je stala socialna država, in atomizira prebivalstvo, obenem plete in krepi lastno solidarnost. Kruta ironija zgodovine je, da vladajoči razred posiljuje z liberalno in libertarno individualistično ideologijo, na katero je sam do včeraj prisegel in v jeziku katere je spisal svojo zgodovino, prebivalstvo, ki ga politično razlašča, ekonomsko ropa in mentalno ponižuje, obenem pa si prisvaja tista načela, ki jih je še ravnokar denunciral kot sovražno komunistično ideologijo, in se sam ravna po njih. Razredna solidarnost vladajočih je njihova velika prednost v razrednem boju.