Parada vrhuncev leta
Otvoritveni film si bo po zaključku festivala mogoče ogledati tudi na rednem kinematografskem sporedu, saj je vključen v sklop Predpremiere, ki bo ponudil kar nekaj zanimivih filmov, odkupljenih za predvajanje po Sloveniji. Med temi velja omeniti predvsem filma Hannah Arendt (2012) nemške režiserke Margarethe von Trotta ter Ljubezen (2012) avstrijskega mojstra Michaela Hanekeja. Ikona nemškega novega vala Von Trotta, ki tudi v svojem zadnjem filmu nadaljuje s filmskimi portreti velikih ženskih likov, se je tokrat osredotočila na pot Hannah Arendt v Jeruzalem, kjer je kot novinarka New Yorkerja spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, in začela pisati knjigo Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. Haneke pa se je v filmu Ljubezen posvetil vprašanju, kako – oziroma ali sploh – lahko ljubezen preživi staranje, bolezen in razkroj osebne identitete. V filmu blestita ikoni francoske kinematografije Jean-Louis Trintignant in Emmanuelle Riva, ki na platnu ustvarita izjemni igralski stvaritvi.
Med filmi v omenjenem sklopu seveda ne moremo mimo slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem Janez Janša znamenitega tria Janezov Janš, ki se loteva prevpraševanja identitete in identifikacije, imena kot vmesnika med zasebnim in javnim ter osebnega imena kot znamke. Gre za duhovit in inteligenten dokumentarec, ki realen problem predstavi in razčleni vsestransko ter brez ostanka.
Čeprav so organizatorji v sklopu Predpremiere napovedovali tudi zadnji film Paula Thomasa AndersonaGospodar (2012), za katerega je režiser prejel beneškega srebrnega leva, so film tik pred zdajci zamenjali z novim filmom južnokorejskega režiserja Kim Ki-dukaPieta (2012), ki je letos v Benetkah prejel zlatega leva. Po nekaj stranpoteh in dokumentarcu Arirang (2011), ki je pravzaprav avtorjev intimni videodnevnik, se je režiser tokrat vrnil z zgodbo, postavljeno v nasilni vsakdanjik korejske realnosti, ki se je loteva s prepoznavno mešanico naturalističnega sloga in humanizma.
Sklop predpremier bo ponudil tudi nekoliko lahkotnejše filme, med njimi film Skriti adut (2012) neodvisnega ameriškega režiserja Todda Solondza, v katerem v stranskih vlogah blestita Mia Farrow in Christopher Walken, ter Začetnike (2010), ki so nastali po avtobiografski zgodbi režiserja in scenarista Mika Millsa. V vlogi očeta (ki šele po ženini smrti, s katero je bil poročen štiriinštirideset let, prizna, da je gej) je prepričljiv Christopher Plummer, ki je za to vlogo prejel tudi oskarja.
Kdo bo ujel vodomca?
Sklop Perspektive, uradni tekmovalni program mladih režiserjev, ki se bodo potegovali za nagrado vodomec, sestavlja deset naslovov. Teme, ki se jih lotevajo avtorji in avtorice, segajo od klasične arabske literature (Habibi, 2011), smrti v družini (Odprimo vrata in okna, 2011), pedofilije (Tihožitje, 2011) do portreta mladih v Srbiji (Klip, 2012). V omenjeni sklop je selektor uvrstil tudi prvenec Olma OmerzujaMlada noč (2012), alegorično miniaturko na temo demistificiranja ljubezni, ki je bil premierno prikazan na letošnjem berlinskem festivalu, ter hvaljeni prvenec Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild) mladega ameriškega režiserja Benha Zeitlina. Parabola o mitskem boju proti sodobnemu načinu življenja je zmagala na festivalu Sundance, film pa je prejel tudi nagrado za najboljši film v sklopu Poseben pogled na festivalu v Cannesu.
Kot vedno atraktiven je tudi letos programski sklop Kralji in kraljice, ki po besedah selektorja prinaša dela »prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma«. Med temi je zagotovo prejšnji mesec preminuli japonski režiser Koji Wakamatsu, ki je v svoji dolgi karieri posnel več kot sto filmov. Na Liffu bo na ogled njegov film Mishima: 25. 11., dan, ko si je sodil sam (2012), v katerem se je Wakamatsu skozi zgodbo cenjenega pisca Yukia Mishime posvetil japonskemu političnemu ekstremizmu. V tem programskem sklopu bo na ogled tudi film avstrijskega režiserja Ulricha SeidlaParadiž: Ljubezen (2012), prvi del trilogije s skupnim naslovom Paradiž. V trilogiji, ki je bila sprva zasnovana kot en sam film, se Seidl loteva občutljivih tem, kot so seks turizem, industrija hujšanja in verski fanatizem.
Občutljive teme pa se je v svojem zadnjem filmu lotil tudi veteran italijanske kinematografije, lanskoletni dobitnik beneškega leva za življenjsko delo, Marco Bellocchio. Kot izhodišče za Spečo lepotico (2012) mu je služil razvpit primer Eluane Englaro, ki je umrla po 17-letnem vegetiranju v komi. V filmu, ki obravnava vprašanje evtanazije, ostaja njena zgodba v ozadju, v ospredju pa se križajo peripetije fiktivnih likov z različnimi ideološkimi nazori in čustveno vpletenostjo v primer.
Od kompleksnih tematik ne odstopa niti Werner Herzog, ki se zadnja leta posveča predvsem dokumentarcem. Rezultat so pretresljiva filma o čakanju na smrtno kazen v ameriških zaporih On Death Row (2011) in Into the Abyss (2011) ter film Cave of Forgotten Dreams (2010), ki v 3D-tehniki približa ene najstarejših jamskih poslikav. Tokrat bo na ogled njegov »lahkotnejši« dokumentarec Srečni ljudje v tajgi (2011), študija življenja lovcev v sibirski tajgi, ki so, po besedah režiserja, »popolnoma svobodni«, saj živijo na enem izmed redkih koščkov našega planeta, ki se ga današnja civilizacija še ni dotaknila.
Favoriti s festivalov
Alois Nebel (2012), edini celovečerni animirani film, namenjen odraslemu občinstvu, se je na letošnjem Liffu znašel v sklopu Panorama, ki predstavlja »festivalske favorite s petih celin«. Gre za prvenec mladega češkega režiserja Tomasa Lunaka, ki je za filmsko platno priredil stripovsko trilogijo (Beli potok, Glavna postaja in Zlati griči) čeških avtorjev Jaroslava Rudiša in Jaromira 99. Ta razpoloženjska in na trenutke skoraj pravljična, a še kako resnična ter še vedno aktualna pripoved o mračni in grozljivi preteklosti srednje Evrope je pravi biser sodobne animacije, za seboj pa ima tudi že uspešno pot po mednarodnih festivalih.
Uspešno festivalsko turnejo ima za seboj že tudi film In kam gremo zdaj? (2012) libanonske režiserke Nadine Labaki, ki je prepričala že s prvencem Caramel (2007). V drugem celovečercu se je odločila za mešanico melodrame, muzikala in družbene satire, v kateri si skupina žensk različnih veroizpovedi prizadeva z zvijačo preprečiti versko vojno, na katero se pripravljajo moški sovaščani.
V sklopu se bo predstavil še veteran newyorške neodvisne scene Jem Cohen s filmom Muzejske urice (2012), ki je nastal v avstrijsko-ameriški koprodukciji. Cohen, ki je znan po uporabi različnih filmskih formatov, se je tudi tokrat odločil za križanca med dokumentarcem in fikcijo, v katerem se sprašuje, kako umetnost oblikuje in odseva sodobno družbo. Sodobni družbi pa postavlja ogledalo tudi sarajevska režiserka Aida Begić, ki se v drugem celovečercu Otroci Sarajeva (2012) vrača v povojno mesto. Osrednja junaka sta vojni siroti, 23-letna Rahima in 14-letni Nedim, ki živita v tranzicijskem Sarajevu, kjer »ljudje pozabljajo padle borce in so brezbrižni do prihodnosti svojih otrok«.
Absolutno piko na i pa bo sklopu Panorama postavil Jacques Audiard s svojim zadnjim filmom Rja in kost (2012). Režiser se je po izjemnem filmu Prerok (2009) vrnil z zgodbo o boksarju in trenerki kitov, ki ju zbliža huda nesreča. Več vzporednic kot s Prerokom ima zadnji Audiardov film z režiserjevimi zgodnejšimi deli, kot sta bila na primer Sur mes levres (2001) in De battre mon coeur s'est arreté (2005), v njem pa v glavnih vlogah blestita Marion Cotillard in Matthias Schoenaerts.
