Odnos do funkcije predsednika republike, ki se mu pripisuje vlogo prvega povezovalca, vrhovne moralne avtoritete in modrega razsodnika, se je začel spreminjati že med mandatom pokojnega Janeza Drnovška, po prvi ustavni obtožbi, ki sta jo v začetku marca 2010 v državnem zboru proti sedanjemu predsedniku neuspešno predlagali poslanski skupini SDS in SLS, pa se je korenito spremenil. Sistematično uničenje enega izmed institutov demokracije, ki bi moral skrbeti za ravnovesje sil v političnem prostoru, preden si bodo tega na račun državljanov popolnoma prisvojile stranke, so takrat simbolično nakazali poslanci SDS, ko so ob prihodu aktualnega predsednika države na parlamentarno razpravo obsedeli na svojih sedežih.
Da ima neposredno izvoljeni predsednik države pri nas po ustavi malo pristojnosti v primerjavi z večino evropskih kolegov, pa se v luči jutrišnjih ameriških volitev očitno vse bolj zavedajo tudi slovenski državljani. Funkcijo predsednika republike v časih vsesplošne krize, ki jo nekatere politične stranke izrabljajo za vnašanje razdora v družbo, razumejo samo še kot en poligon več za medsebojno obračunavanje. In tega imajo državljani, ki so v preteklosti na vsakokratnih neposrednih volitvah očetu naroda namenili okoli 600.000 glasov, očitno dovolj. V igri, ki jo v vseh plasteh družbenega življenja narekujejo politične stranke, ne želijo več sodelovati. Čeprav po vsakokratnih javnomnenjskih anketah sodi predsednik republike med institucije, ki jim državljani razmeroma najbolj zaupajo, podatki o volilni udeležbi kažejo drugačno sliko. Na prvih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji, ki so se sicer odvile hkrati z državnozborskimi, je namreč glasovalo 85 odstotkov volilnih upravičencev, v prvem krogu leta 2002 72 odstotkov, pred petimi leti pa samo še 57 odstotkov volilnega telesa. Trend padanja udeležbe lahko sicer v nedeljo spremeni le še ena slaba popotnica za funkcijo predsednika države v naslednjem mandatu: da bodo volilci odločali o vladi Janeza Janše in ne o osebi, ki bi morala kot predsednik povezati državljane.
Toda ni vse v pristojnostih (navsezadnje se vsi trije predsedniški kandidati strinjajo, da sedanje pristojnosti predsedniku države omogočajo kakovostno opravljanje funkcije) in tudi ne v strankarsko instrumentalizirani diskreditaciji same funkcije. Tudi skrajno formalistično opravljanje funkcije zaupanju vanjo ne koristi, ji pa neposredno škoduje, če državljani dobijo vtis, da tudi predsedniški kandidati trosijo populizme, ne morejo prek osebnih zamer ali če se kot utapljajoči deske oklepajo sleherne »modrosti« matične stranke. Ustavni okvir predsedniške funkcije zahteva manj obremenjenega človeka, če naj bi bil kos tistemu, kar sicer poudarjajo tudi vsi kandidati – povezovalni vlogi na mestu prvega državljana.
Tudi zato državljani v nedeljo ne bomo imeli lahke izbire, če bomo odločali o predsedniku države in ne o zaupnici vladi.
