Naša sogovornica ni edina, ki ob najemu stanovanja z lastnikom ni sklenila veljavne pogodbe. »Ja, pogodba se sklene, ampak saj veste, čisto simbolično,« ležerno pove tudi študent v naslednjem stanovanju za Bežigradom, kjer namesto lastnika oddaja dvoposteljno sobo za 250 evrov. »Je malo starejše stanovanje, ampak za naju je na odlični lokaciji,« doda in sklene, da tudi cena ni previsoka, čeprav morata s sostanovalcem, dokler ne najdeta še dveh, plačevati celotno najemnino in stroške.
Soba, v katero nas popelje, kaže na to, da lastnik ni veliko vložil vanjo, čeprav bo dvema študentoma služila kot začasni dom vsaj deset mesecev. Temno pohištvo in starinski lestenec razkrivata, da je za njuno zlato dobo že več desetletij. Na tleh ležita zapakirana nova jogija, fant, s katerim govorimo, pa hitro pove, da lahko lastnik uredi še pralni stroj. Prepričan je, da bi se lahko dogovorili tudi o prepleskanju sten z dolgočasne bele na modernejšo barvo.
Staro in dotrajano pohištvo je najverjetneje zapuščina, ki so jo zdajšnjemu lastniku skupaj s stanovanjem pustili sorodniki. Tako si je dedič brez večjega truda in z minimalnim denarnim vložkom zagotovil redni mesečni dohodek, ki je neobremenjen z davki. V trisobno stanovanje je postavil štiri postelje in pisalne mize, najemniki pa vsak mesec v njegov žep prispevajo okoli 600 evrov, ne da bi imel z njimi kaj dela.
Z oddajanjem stanovanja nima velikih skrbi niti lastnica na začetku omenjene garsonjere. Čeprav bi po zakonu morala kriti vsaj mesečni prispevek v rezervni sklad stanovanjskega bloka, je to breme preložila na mlado najemnico. »Ko sem vprašala, kaj bo, če tega ne bom plačevala, je napovedala zvišanje najemnine,« iskreno pove.
Ponižnost pa ni edini razlog, zakaj so študenti med najboljšimi najemniki. »Stanodajalci imajo študente radi, ker so pogodbe sklenjene za določen, krajši čas in študentje praviloma nimajo potrebe po prijavi stalnega bivališča, saj ga imajo pri starših. Zaradi oddajanja po sobah je skupni prihodek praviloma večji, kot če bi stanovanje najela družina,« je povedala Jožka Hegler, nekdanja direktorica ljubljanskega stanovanjskega sklada.
Oddajanje stanovanj študentom je za najemodajalce postalo dobičkonosen posel, medtem ko je iskanje strehe nad glavo kljub množični ponudbi za študente precej neprijetno opravilo. V želji po čim hitrejši rešitvi stanovanjskega problema so tako pogosto pripravljeni sprejeti marsikaj. Tudi bivanje v 16 kvadratnih metrov veliki sobi brez kuhinje, stranišče pa si je treba deliti s sosedi. Lastnik sobo v središču mesta za 170 evrov na mesec sicer oddaja eni osebi, a se mu ne zdi problem, da se vanjo naselita dva. Najemnina bi v tem primeru ostala enaka, kar ni povsem samoumevno, kot se izkaže ob klicu za drugi oglas. »Najemnina je 230 evrov za enega ali 350 evrov, če v sobi bivata dva,« nam pogoje najema 16 kvadratnih metrov velike sobe pojasni glas na drugi strani žice.
Če nekatera stanovanja lastne kuhinje in kopalnice nimajo ali pa so sobe neopremljene, je v marsikaterem stanovanju pred vrati kopalnice zjutraj precejšnja gneča. Mnogi lastniki izkoristijo vsak kvadratni meter prostora v želji, da bi stanovanje lahko oddali čim večjemu številu študentov. V mansardnem stanovanju, ki smo si ga ogledali, bi si majhno kuhinjo in kopalnico delilo pet sostanovalcev. Dvoposteljna soba, za katero se zanimamo, je dovolj prostorna in zvečer tudi dobro razsvetljena, medtem ko majhno nadstrešno okno čez dan najbrž ne bi zagotavljalo dovolj dnevne svetlobe, sobo pa bi ogreval zgolj majhen električni radiator. Prijazni lastnik med vodenjem po stanovanju, za katerega prejme 700 evrov na mesec, pove, da položnice plačuje sam in si vzame čas, da jih zbrane najemnikom vsak mesec tudi pokaže. »Če vaju čez poletje ne bi bilo v Ljubljani, se v tem času plačuje polovična najemnina,« naju še prepričuje. Nujno želi tudi varščino v višini 250 evrov, ker je imel s prejšnjimi najemniki slabe izkušnje. »Zamenjati sem moral sedežno garnituro in še nekaj kosov pohištva, kar me je stalo dobrih 1200 evrov,« naju opozori, da ne obstajajo zgolj slabi najemodajalci, temveč tudi slabi najemniki.
Brez najemne pogodbe ni zaščite
Kljub temu da je študijsko leto že v polnem teku, na spletnih straneh, kjer lastniki stanovanj objavljajo svoje oglase, še vedno vztraja kar precejšnje število starih ponudb, vsak dan se pojavijo tudi nove. »Opažamo, da so najemnine stanovanj v zadnjih dveh letih precej padle, medtem ko lastniki, ki cen niso prilagodili trenutnim razmeram na trgu, svoja stanovanja le s težavo oddajo,« pojasni Vlado Petek iz nepremičninske agencije Svet nepremičnine.
V Zavodu Študentska svetovalnica, ki vodi spletno posredovalnico sob, opažajo, da je letos tudi manj iskalcev namestitve v primerjavi s preteklimi leti. »Ker je trenutno na trgu več stanovanj kot iskalcev, imajo študentje še več manevrskega prostora, da zahtevajo zase primerno namestitev in ne vzamejo prve sobe, ki jo opazijo na tržišču,« pravi direktorica zavoda Sanja Leban Trojar in večkrat poudari, naj študenti nujno zahtevajo najemno pogodbo. Če najemnik nima sklenjene najemne pogodbe, namreč ne uživa zaščite po zakonu, opozarjajo na stanovanjski inšpekciji.
Naše poizvedovanje na terenu je pokazalo, da je pogodbeno razmerje zagotovo urejeno le takrat, ko študenti subvencionirano bivajo pri zasebnikih v okviru razpisa zavoda Študentski domovi v Ljubljani. Prav tako se obe strani zaščitita s pogodbo, če pri najemu posreduje nepremičninska agencija. Petek pravi, da ob sklenitvi pogodbe opozori najemnika, naj pri upravni enoti prijavi, da biva v lastnikovem stanovanju, medtem ko najemodajalca opozori, da mora davčni upravi prijaviti oddajanje svojega premoženje v najem.
Če najemnik in najemodajalec ne izpolnita svojih dolžnosti, jima grozijo kazni v višini do 1500 evrov. A kljub temu večina najemnih razmerij ni prijavljena nikjer, zato ni nobenega pregleda nad tem, koliko stanovanj se oddaja na črno. Včasih je bilo te anomalije mogoče zaslediti skozi register najemnih pogodb, ki pa je bil leta 2008 odpravljen zaradi administrativnih ovir, spomni Heglerjeva, ki pa ne vidi rešitve v boljšem nadzoru nad nezakonitim oddajanjem. »Rešitev je v reguliranju najemnega trga, kar bi koristilo tako najemnikom kot lastnikom. Konkretno za študente bi bila najbolj ustrezna rešitev večje število sob in tudi stanovanj za študentske družine v okviru študentskih domov.«
V tem trenutku bi res potrebovali več študentskih domov, a Leban-Trojarjeva se sprašuje, koliko bo naslednje leto sploh vpisnih mest, če država zmanjšuje naložbe v visoko šolstvo. Bistvena sprememba, ki jo potrebujemo, je po njenem mnenju, da se mladi začnejo zavedati, da lahko narekujejo razmere na trgu študentskih sob. »Če bi zahtevali potrdila o plačilih, če ne bi privolili v najemanje zanič stanovanj in na najem brez pogodbe, potem bi na dolgi rok spremenili sistem in bi se trg počasi začel samonadzorovati, če ga že država ne more.«
