Kadrovski načrti za državno upravo so drama

Ne, dobili smo le predlog proračunov za leti 2013 in 2014 ter predlog okvirnega kadrovskega načrta. Na to vprašanje ne zna odgovoriti nihče v vladi. Maso za plače so le indeksno odrezali, za drugo jim ni mar. Vlada je sprejela tudi kadrovski načrt za zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za zavod za zdravstveno zavarovanje, četudi sta to avtonomni blagajni. V vsaki od teh institucij naj bi bilo približno sto presežnih delavcev, zato imamo tudi tam celo »štalo«. Podobno je tudi na Zavodu RS za zaposlovanje.

Če se bo pokojninska zakonodaja spremenila, kar se očitno bo, zanesljivo ne bo tolikšnega odliva v pokoj, saj je nova zakonodaja restriktivna.

Odpravnine so ob upokojevanju nižje, v primeru odpuščanj pa visoke, gredo lahko v desettisoče evrov. Zakon o izvrševanju proračuna ima našteto, za kaj vse se lahko država zadolžuje. In ena od alinej ji omogoča, da se zunaj finančnih okvirjev, predvidenih s proračunom, zadolžuje tudi za optimizacijo javnega sektorja. Toda v tem primeru moramo spremeniti zdaj veljavne koncepte. Ne moremo namreč reči, da je nekaj javna služba, njeno delo pa zadušiti s finančnim okvirjem.

Ta proračun v nobenem delu ne odraža prioritet. Je čisto navadna indeksna zgodba, kakršne smo gledali zadnjih nekaj let: najprej so proračunske postavke indeksno dvigovali vsem, zdaj jih v enakem deležu vsem znižujejo. Nihče ne pogleda nobenih prioritet, kar se mi zdi ključni problem. Že po sprejetju rebalansa proračuna za letošnje leto smo obiskali poslanske skupine in jim jasno povedali, da v Pergamu gledamo zelo kritično na to, kar se je zgodilo, in pričakujemo, da bosta proračuna za leti 2013 in 2014 vsebinska, ne pa spet indeksna. A se je zgodba ponovila. Če spomladi, po nastopu aktualne vlade, še bilo mogoče razumeti, da so šli indeksno čez vse proračunske postavke, saj se je mudilo z nekaterimi ukrepi, pa danes ni nobenega razloga, da za prihodnji dve leti nimamo vsebinskih proračunov. Seveda je najlažje reči: »Masa plač se vsem zniža za deset odstotkov,« kajti v tem primeru se vladi in ministrstvom ni treba z nikomer ukvarjati. Pa sploh ne gre za to, ali se nekdo ima za privilegiranega ali ne, politika preprosto mora prevzeti odgovornost in reči: Naša družba bo po novem takšna in takšna.

V programskih dokumentih Konfederacije sindikatov Pergam dajemo pomemben poudarek tudi prehranski varnosti in varni hrani. In ob predlaganem proračunu ter kadrovskih načrtih, ki so v ozadju, ocenjujemo, da v Sloveniji ne bo več mogoče zagotavljati niti prehranske varnosti niti varne hrane. To trdim z vso odgovornostjo, ker so ti sistemi že zdaj finančno podhranjeni. Pogledali smo, denimo, kadrovski načrt za veterinarsko upravo, ki bo 1. januarja 2013 postala del uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Samo veterinarska uprava bo morala število zaposlenih prihodnje leto dodatno zmanjšati za okoli 20 glede na trenutno stanje. In če želimo v Sloveniji odpirati nove klavnice, bo nastal problem, saj se bo poslabšala kakovost nadzora. Če bomo iz klavnic umaknili uradne veterinarje – teoretično je mogoče tudi to – bomo padli na raven Grčije.

Slovenija je imela pred vstopom v EU standard varne hrane na bistveno višji ravni kot večina drugih držav in zdaj ga znižujemo. Imeli smo status, primerljiv s Švico, Japonsko in vzhodno Nemčijo, kjer so zelo veliko delali na sistemu zdravja živali, na zoonozah, torej na boleznih, ki se z živali prenašajo na ljudi, kar pomeni varno hrano. Večina republik bivše Jugoslavije, denimo, je imela vedno težave z brucelozo, tuberkulozo, steklino... Z boleznimi torej, ki smo jih v Sloveniji zatrli že pred desetletji. Toda to ni nadstandard, to je naš standard. Zdaj ga bomo zniževali, a bodo ljudje to prej ali slej občutili. In takrat bo nekdo moral prevzeti odgovornost, da ne bo na koncu kriv veterinarski inšpektor, ki bo zaradi preobremenjenosti kaj spregledal, ali pa veterinar v javnih laboratorijih, ker nima več možnosti delati v skladu z novimi spoznanji. V tem je težava. Dokler veterinarski inšpektorji lahko delajo, morajo tudi odgovarjati za svoje delo, ko službo pripelješ na rob, pa ne gre več. Na veterinarski upravi sta dva oddelka: za zdravje živali in za varno hrano. In premeščati ljudi, ki so eksperti za zdravje živali, v klavnico zato, ker krpaš kadrovske luknje, ni pametno. To je enako, kot če bi anestezista poslali delat na interni oddelek.

Tolikšno letno zniževanje denarja, namenjenega delu in materialnim stroškom, kot ga doživlja veterina, ogroža delovanje sistema. Osebno sem celo prepričan, da je bolje, da vse skupaj ukinemo. V tem primeru bodo ljudje vedeli, da morajo sami poskrbeti za zdravje živali, se prilagoditi podnebnim spremembam in premisliti, pri kom bodo kupovali in kaj bodo zaužili. Toda če želimo zdravje naših proizvodnih čred prepustiti odločitvam posameznega lastnika, moramo spremeniti koncept zaščite pred nevarnimi živalskimi kužnimi boleznimi v državi in tudi pri Evropski uniji doseči, da spremeni koncept varne hrane, ki je urejen z uredbami. Z lokalno zakonodajo tega ni mogoče doseči. V Evropi obstaja veliko modelov zagotavljanja varne hrane, veliko je različnih konceptov zaščite živali pred nevarnimi kužnimi boleznimi. Avstrija ima svojega, skandinavske države svojega, v Nemčiji ima vsaka dežela svojega.

Res je. V Sloveniji nimamo prehranskih afer zato, ker imamo svoj standard varne hrane, ki pa se počasi znižuje. In ko bomo začeli s prehranskimi aferami, ne bo konca. Veterina za zdaj še deluje preventivno, se pa že pogovarjamo o tem, kar so nekoč rekli Italijani: »Una afta, una macchina« (Ena slinavka in parkljevka, en avto). Torej, dobiš slinavko in parkljevko in si kupiš avto. V primeru izbruha slinavke in parkljevke v državi bi veterina sicer zaslužila, a bi to družbo stalo več, kot jo zdaj stane skrb za varno hrano in zdravje živali. Tega pa si ne more privoščiti.