Posebnost slovenskih samotnih hiš in zakletih gradov
Že v tretjem stoletju pred našim štetjem so Asirci in Babilonci zapisovali pravljice na glinene plošče. V zgodovini evropske književnosti pa za prvi zapis pravljic velja knjiga Italijana Giovannija Francesca StraparolePrijetne noči, ki ima letnico 1550. Sledil je izbor osmih najbolj znanih ljudskih pravljic Francoza Charlesa PerraultaPravljice mame goske. Perrault je tudi prvi zapisal Rdečo kapico, Trnuljčico in Pepelko – zgodba o pridni in ponižni junakinji ter njeni zlobni mačehi obstaja v tisoč različicah po vsem svetu. Leta 1704 so v francoskem prevodu izšle stare arabske pravljice Tisoč in ena noč, ki so izhodišče za teme mnogih kasnejših literarnih del. Prva klasično ugledna zbirka ljudskih pravljic pa je izšla leta 1821, to je zbirka Otroške in hišne pravljice, ki sta jo zbrala in zapisala Jacob in Wilhelm Grimm. Letos torej mineva 200 let od izdaje prvih Grimmovih pravljic.
Konec devetnajstega stoletja smo tudi Slovenci imeli vrsto vnetih zbiralcev in zapisovalcev ljudskih pravljic. Po njihovi zaslugi se še danes ohranjajo zapisi o magičnem svetu domišljije, ki je buril duhove otrok in odraslih. V slovenskih ljudskih pravljicah so domišljijo vzbujali junaki in simboli, kot so palčki, vile, zlata jabolka, steklene gore, kače, povodni mož itd. Pomembno vlogo v slovenskih pravljicah imajo tudi kraji, ki ustvarijo včasih grozljivo in strašljivo ozračje. Gre za samotne hiše, skrivnostno zaklete gozdove, gradove in zapuščene mline.
Obujanje dela »mame dobre otroške knjige«
Anja Štefan je v svoji knjigi Za devetimi gorami več kot deset let zbirala stare slovenske pripovedi in med nepopisno količino materiala o pestrih narodnih pripovedkah izbrala 200 najbolj privlačnih zgodb, ki s svojo napetostjo in humorjem nagovarjajo različno zrele in zahtevne naslovnike v vseh življenjskih obdobjih. V knjigi lahko preberemo ljudske pravljice iz celotne slovenske pokrajine, ki po avtoričinem mnenju najbolje odslikavajo življenje s poenostavljeno, a močno simbolno govorico. Med drugim se je Štefanova zgledovala tudi po Kristini Brenkovi, ki je po mnenju urednika otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Andreja Ilca »mama slovenske slikanice in dobre otroške knjige«.
Pisateljica in prevajalka Kristina Brenkova je zbrala na tisoče pravljic z vsega sveta ter uredila številne revije in zbirke za otroke in mladino. Prejšnji mesec so v Mestni knjižnici Ljubljana pod okriljem »praznika otroških knjig«, kakor so ga poimenovali, ponovno predstavili zimzeleno, a hkrati svežo knjižno zbirko Čebelica, ki jo je pred 59 leti zasnovala prav Brenkova. Na izdajo je Brenkova pripravila tudi nekaj zbirk ljudskih pripovedi (Babica pripoveduje, Slovenske ljudske pripovedi) in ljudskih pesmi za otroke (Pojte, pojte ptice; Križ, kraž, kralj Matjaž). Ob lanski stoti obletnici njenega rojstva je izšel tudi ponatis knjige Pravljice iz leta 1965, za katero je zbrala in iz narečij prevedla slovenske ljudske pripovedke.
Nove podobe ljudskih pripovedk
Ljudske tematike so privlačne tudi v priredbah. Vsako leto izidejo pravljice iz slovenske in svetovne ljudske zakladnice v novih preoblekah in s svežimi ilustracijami ter interpretacijami. Leta 2010 je Svetlana Makarovič izdala baladno pripoved Katalena. Temo o lepi mladenki, ki ljubečega moža s svojim naivnim pohlepom in zahtevami spremeni v svojega najhujšega sovražnika, sama pa se spremeni v kip, je pisateljica vzela iz prekmurske ljudske pesmi in jo avtorsko predelala. Morda malce manj znana slovenska ljudska pravljica Hudičeva volna, ki jo je leta 1913 zapisal Franc Kramar, je pri Mladinski založbi izšla lani.
Pri založbi Miš pa so ob letošnjem okroglem jubileju pisatelja Frana Saleškega Finžgarja izdali pravljico o Makalonci, ki jo je priredila in skrajšala Eka Vogelnik. Makalonco, zgodbo, nastalo po motivih srednjeveške zgodbe o pogumnem vitezu Pierru, je Finžgar napisal v tekočem jeziku, obarvanem z ljudsko motiviko in barvito magično pripovedjo. »Nov natis Makalonce ni naključje – najprej zaradi osebne afinitete do tega besedila kot tudi priložnosti, da približamo klasično zgodbo v sodobni preobleki današnjim mladim,« pojasni Irena Miš Svoljšak. Tri omenjene otroške knjige, ki črpajo iz bogate slovenske literarne dediščine, so dober primer vedno aktualnega zanimanja za ljudsko slovstvo.
Klasiki na otroških policah
Na začetku letošnjega leta bi imela svoj jubilej, 90-letnico rojstva, tudi mama Muce Copatarice, Ela Peroci. Pisateljica je velikokrat povedala, da ji, ko je bila majhna, nihče ni pripovedoval pravljic. Tudi zato jih je začela pisati sama. Njeni knjigi – Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon – sta bili prevedeni v številne jezike in v Sloveniji spadata med najbolj opazno otroško literaturo. Pri tem ne gre pozabiti tudi Butalcev Frana Milčinskega, ki so v knjižni izdaji izšli posthumno. Pri založbi Sanje so izšle njegove pravljice Kako so si Butalci omislili pamet, Laž in njen ženin, Zgodbe kraljeviča Marka in Gospod in hruška.
In katere knjige še poznajo bralci vseh generacij? Mačka Murija, Pekarno Miš Maš, Kdo je napravil Vidku srajčico, Juri Muri v Afriki. Junaki teh knjig so nekako preživeli popularne nove podobe, ki jih otroci dnevno absorbirajo skozi televizijo in internet. Recepta, kako približati literaturo, ljudsko ali sodobno, najmlajšim, ni. So smernice, ki pa vsekakor imajo svoje pozitivne učinke. »Čim več glasno brati otrokom, se pogovarjati o prebranem, opazovati ilustracije, vključevati lastne izkušnje, zgodbe, skratka, vzeti si čas za otroka in branje. Predvsem pa z lastnim zgledom pokazati, da je prostočasno branje užitek.«
