Zaradi lažjega razumevanja smo vse vidike evropskega proračuna strnili v obliki vprašanj, ki se v zvezi z njim pogosto pojavljajo, in odgovorov, ki jih ni vedno lahko dobiti.

Ali je proračun EU podoben našemu domačemu proračunu?

Ne. Prihodki v proračun EU so drugačni od prihodkov v nacionalni proračun, prav tako so povsem drugi odhodki. Domači proračun se napaja iz davkov, proračun EU pa iz prispevkov vseh 27 držav članic. Medtem ko so odhodki v domačem proračunu predvsem plače in prispevki za zaposlene, socialni transferji, investicijski odhodki pa tudi vplačila v proračun EU, so izdatki proračuna EU namenjeni predvsem kmetijskim subvencijam ter naložbam v razvoj regij (kohezijska sredstva).

Pomembna razlika med obema proračunoma je tudi ta, da proračun EU ne more biti v primanjkljaju, medtem ko je v primeru državnega proračuna to mogoče. Država se pač zadolži in porabi več, kot ima na voljo lastnega denarja.

Od kod se steka denar v proračun EU?

EU ima tri glavne vire prihodkov, najpomembnejši med njimi pa je prispevek vseh 27 držav članic. Prispevki držav na podlagi njihovega bruto nacionalnega dohodka (BND) prinesejo v proračun levji delež, kar 76 odstotkov sredstev. Koliko bo plačala vsaka članica, je torej odvisno od njene razvitosti; bogatejša je, več prispeva. Največ v evropski proračun prispevajo Nemčija, Francija, Italija in Velika Britanija.

Preostala dva vira predstavljajo tradicionalni lastni viri in prispevki od pobranega davka na dodano vrednost (DDV). Tradicionalni viri so carinske dajatve na uvoz blaga iz tujine (torej iz vseh držav, ki niso članice EU) ter dajatve na sladkor, ki jih morajo plačati evropski izvozniki sladkorja, kar nanese približno 12 odstotkov prihodkov proračuna. Plačilo deleža DDV, ki ga poberejo države, prispeva še dodatnih 11 odstotkov.

Z omenjenimi tremi viri se zbere 99 odstotkov vsega denarja, dodatna sredstva pa predstavljajo tudi kazni podjetjem, ki kršijo pravila konkurence. Če Microsoft zaradi zlorabe monopolnega položaja na trgu plača kazen v višini skorajda milijarde evrov, gre ta denar neposredno v proračun EU.

Lani so skupni prihodki EU znašali okoli 120 milijard evrov (v Sloveniji okoli osem milijard evrov).

Ali drži, da za Veliko Britanijo velja izjema in da ta država velik del denarja, ki ga vplača v proračun EU, dobi nazaj? Kako je to mogoče?

V preteklosti so nekatere države menile, da v skupni evropski proračun enostavno plačujejo preveč v primerjavi z drugimi. Zato je prišlo do popravkov in Nemčiji, Nizozemski, Avstriji, Švedski in Veliki Britaniji so se zmanjšali njihovi previsoki neto prispevki v proračun. Velika Britanija si je posebno nadomestilo izborila že davnega leta 1984 in ta dogovor nima omejitve trajanja. Britanija dobi povrnjenih 66 odstotkov razlike med njenim prispevkom v proračun EU (z izjemo tradicionalnih lastnih virov) in izdatki, ki ji pripadajo iz proračuna EU. Tej vsoti pravijo tudi »britanski rabat« (lani je znašal 3,6 milijarde evrov). Znesek si preostalih 26 držav članic razdeli med seboj v skladu s svojo razvitostjo. Brez rabata bi Velika Britanija prehitela Nemčijo kot največjo neto plačnico v proračun EU.

Velja dodati, da se je financiranje popravka za Otočane spremenilo – tradicionalno največjim neto plačnicam prispevkov v proračun EU je bil odobren tako imenovani rabat na rabat. Na tej osnovi Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Švedska plačujejo le četrtino svojega običajnega finančnega deleža popravka za Britance.

Zakaj ne poenostavijo načina zbiranja prispevkov za evropski proračun? Zakaj ne uvedejo davka za celotno EU?

Evropska komisija je septembra lani predlagala reformo sistema z uvedbo novega davka na finančne transakcije, ki bi lahko prinesel 57 milijard evrov letno. Del prihodkov bi se uporabil za proračun EU, s čimer bi se zmanjšali prispevki posameznih držav. Da bi tak sistem zaživel, bi ga morale uvesti vse članice EU, takega širokega soglasja pa ni. Najostreje mu nasprotujeta Velika Britanija in Švedska, članici brez evra, saj pravita, da bo davek pregnal investitorje, če ne bo uveden po vsem svetu. A vendarle: deset članic bo ta davek uvedlo – poleg Nemčije in Francije še Avstrija, Belgija, Grčija, Italija, Portugalska, Španija, Slovaška in Slovenija.

Kako Evropska unija porabi svoj denar?

Manjši delež sredstev (5 do 6 odstotkov) za lastno upravo, preostalo za različne politike in programe EU. Daleč največ podpore nameni kmetijstvu in kohezijski politiki, ki je namenjena v glavnem manj razvitim regijam.

V obdobju 2007–2013 Unija denar namenja za štiri ključne prioritete. Za proračunsko postavko trajnostna rast, se pravi za programe konkurenčnosti gospodarstva in projekte v okviru kohezijske politike, je namenila največ denarja, okoli 45 odstotkov oziroma 437 milijard evrov od skupno 976 milijard. Za naravne vire, kjer gre v glavnem za finančne podpore kmetijstvu in za razvoj podeželja, je namenila približno enak delež denarja, blizu 42 odstotkov oziroma 413 milijard evrov. Proračunski postavki državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, ki vključuje sredstva za migracije, pravosodno sodelovanje pa tudi za mlade, medije, kulturo, potrošnike, je namenjenih 12 milijard evrov ali dober odstotek proračuna. Za področje EU kot globalni partner denar je namenjen državam kandidatkam za predpristopno pomoč, pa evropski soseščini, kot razvojna pomoč tretjemu svetu in humanitarna pomoč najranljivejšim je rezerviranih okoli 56 milijard evrov ali slabih 6 odstotkov.

Za evropsko administracijo je namenjenih 56 milijard evrov ali slabih šest odstotkov proračuna (polovica gre za plače). V evropski komisiji je zaposlenih 38.000 ljudi, v evropskem parlamentu okoli 6000, v svetu pa približno 3500 uslužbencev.

Kdo dobi največ denarja iz proračuna EU za kmetijstvo in kdo za kohezijo?

Daleč največ prihodkov iz proračuna EU za podporo kmetom dobi Francija (v letu 2011 je od skupaj 56 milijard evrov kmetijskih izdatkov prejela 9,5 milijarde), sledijo Španija, Nemčija, Italija, Poljska in Velika Britanija. Te države poberejo dve tretjini evropskega denarja za kmetijstvo in razvoj podeželja.

Največ kohezijskih sredstev dobi Poljska (lani kar 10 milijard evrov od skupaj 42 milijard kohezijskih izplačil), sledijo Španija, Madžarska, Nemčija, Grčija, Portugalska in Italija.

Koliko sredstev iz proračuna EU dobi Slovenija in koliko vanj vplača?

V letu 2011 je Slovenija prejela 847 milijonov evrov, v proračun EU pa je vplačala 327 milijonov evrov iz lastnih prihodkov ter 74 milijonov, ki jih je pobrala v okviru tradicionalnih lastnih virov EU. Leta 2010 je Slovenija prejela 756 milijonov evrov, vplačala pa skupaj 387 milijonov.

Ali je Slovenija neto plačnica ali neto prejemnica sredstev?

Slovenija je bila lani in predlani neto prejemnica sredstev. Ni pa nujno, da je bilanca vsako leto pozitivna (ali negativna). Pri tem vprašanju velikokrat prihaja do zmede, saj je za povsem točen odgovor treba upoštevati celotna sredstva, ki pridejo iz bruseljske blagajne na naš račun, ter ves denar, ki ga država Slovenija vplača v proračun EU. Pri razpravi o neto poziciji je treba imeti v mislih, da se velikokrat govori zgolj o črpanju kohezijskih sredstev, kar pa ne zadošča za popolno sliko. Če je namreč črpanje kohezijskega denarja slabo, to še ne pomeni, da je država neto plačnica. Morda ni počrpala vsega denarja, ki ga ima na voljo, kar seveda ni dobro, vendar lahko zaradi drugih prilivov (za druge politike in programe) kljub temu v odnosu do proračuna EU beleži pozitivno bilanco.

Pogosto se omenjajo »sedemletno obdobje«, »nova finančna perspektiva«, tudi »večletni finančni okvir«. Za kaj pravzaprav gre?

EU svoje prihodke in izdatke vedno načrtuje za daljše obdobje in ne le za eno leto naprej. Običajno gre za obdobje sedmih let (2000–2006, 2007–2013, 2014–2020). Vse članice, tudi Slovenija, se dogovorijo o finančnem okviru, ki določi največje možne izdatke. Z drugimi besedami: določi se zgornja meja porabe za posamezne politike (kmetijstvo, kohezija, konkurenčnost itd.). Ta dogovor je temelj za izvajanje evropskih politik in njihovo financiranje, hkrati pa tudi osnova za letne proračune EU.

Proračun EU si torej lahko predstavljamo kot pogačo, razrezano na sedem bolj ali manj enako velikih delov, pri čemer vsak del predstavlja eno proračunsko leto.

Za trenutno obdobje 2007–2013 je zgornja meja porabe določena pri 976 milijardah evrov. V prvem letu 2007 je bilo na voljo okoli 124 milijard evrov, v zadnjem letu 2013 pa se bo porabilo okoli 152 milijard evrov. Poraba se povečuje, saj se na začetku »sedemletke« projekti šele pripravljajo, kasneje, v fazi realizacije, pa se črpanje denarja pospeši. V EU velja pravilo, da je mogoče denar iz zadnjega leta proračunskega obdobja (recimo 2013) počrpati z zamikom (torej še v letih 2014 in 2015).

Kako daleč so pogajanja o proračunu 2014–2020?

Evropska komisija je predlog obelodanila junija 2011, takoj nato so se začela pogajanja med sedemindvajseterico. Zaključila naj bi se ta mesec na vrhu EU v Bruslju. Povsem mogoče je, da pride do zamika in bo dogovor sklenjen v letu 2013, torej tik pred zdajci.

Ali je že znano, koliko denarja bo na voljo v obdobju 2014–2020?

Ne še. Dokončno se morajo o tem dogovoriti voditelji 27 držav EU in v ta namen je sklican izredni vrh 22. in 23. novembra.

Evropska komisija je predlagala, naj ima 28 držav članic EU (vključno s Hrvaško) v obdobju 2014–2020 na voljo 1033 milijard evrov (1,08 odstotka BND EU). Od tega bi za pametno in vključujočo rast (programe konkurenčnosti in kohezije) namenili 495 milijard, za trajnostno rast in naravne vire (kmetijstvo) 386 milijard, za varnost in državljanstvo 19 milijard, za Evropo v svetu 70 milijard, za upravo pa 63 milijard evrov.

Kakšni so odmevi na predlog evropske komisije v državah članicah?

Najmanj se z njenim predlogom strinjajo države, ki morajo v proračun EU vplačati največ denarja. Največji pritiski za zmanjšanje proračunskih odhodkov EU prihajajo iz Nemčije, Francije, Velike Britanije, Nizozemske, Švedske, Finske. Največje neto plačnice bi proračun EU oklestile vsaj za 100 milijard (nekatere celo za dvakrat toliko). Ta teden je postalo jasno, da se bo proračun skrčil vsaj za 50 milijard. Treba je dodati, da tudi v drugih državah ni ravno velikega interesa po večjem proračunu, saj nihče ne želi vplačevati več. Hkrati pa je jasno, da si manj razvite države, ki prejemajo veliko kohezijskih sredstev, želijo še naprej prejemati čim več denarja.

Običajno želijo države članice osnovni predlog komisije znižati, evropski parlament pa zagovarja večjo porabo. Parlament in svet morata najti kompromis, ki ponavadi pomeni nižji znesek, kot ga je predlagala komisija. Če dogovora ni, nastopi financiranje po sistemu začasnih dvanajstin (vsak mesec se lahko izplača le dvanajstina denarja, kolikor ga bilo na voljo preteklo leto).

Kdo je v pogajanjih močnejši, bolj ali manj razvite članice EU?

Pogajanja o proračunu EU razgalijo različne nacionalne interese držav članic. Medtem ko so bili na prejšnjih pogajanjih v ospredju stroški širitve EU in vprašanje, kdo bo to plačal, sta za prihodnje obdobje 2014–2020 v ospredju dve težnji: neto plačnice želijo prispevati čim manj, neto prejemnice pa želijo dobiti čim več. To bi bilo seveda mogoče enostavno rešiti z manjšim proračunom, če bi večino denarja prejele manj razvite države. Vendar pa denar ni namenjen zgolj njim; veliko denarja za podjetniške, raziskovalne in inovativne programe, ki povečujejo konkurenčnost gospodarstva, poberejo najbogatejše države. Lani je 80 odstotkov teh sredstev dobilo devet držav, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Belgija, Španija, Italija, Nizozemska, Švedska in Avstrija, preostanek si je razdelilo 18 držav.

Neto prejemnice, zbrane v skupini »prijateljic kohezije«, med katerimi je tudi Slovenija, na glas zagovarjajo čim višji proračun, vendar se zavedajo, da bo v realnosti treba osnovni predlog komisije skrčiti. Bistveno zanje je, da se sredstva po posameznih postavkah ne krčijo kar povprek in da se delež za kohezijo ne zmanjšuje. Tej skupini je že na zadnjih pogajanjih za obdobje 2007–2013 uspelo doseči, da so se sredstva za kohezijo znižala precej manj kot sredstva pri drugih politikah.

Zadnji kompromisni predlog iz začetka tega tedna predvideva krčenje za najmanj 50 milijard evrov, najverjetneje pa več. Najbolj so na udaru kohezijska sredstva (znižanje za 23 milijard evrov), kmetijska precej manj (le za sedem milijard). To pomeni, da bi bilo za najmanj razvite regije na voljo manj denarja, medtem ko se v kmetijskem sektorju znižanje ne bi tako močno poznalo.

Dobro obveščeni viri pravijo, da bi se lahko zaradi splošnega krčenja sredstev zgodilo, da bo denarja manj tudi za najbolj produktivne programe in politike (za rast in zaposlovanje). Primerjave s tekočim obdobjem 2007–2013 kažejo, da je do največjih rezov prišlo pri poglavju o konkurenčnosti, precej manj pa pri koheziji in kmetijstvu.

Z zadnjim kompromisom, ki predvideva občutno krčenje sredstev, je komisija izrazito nezadovoljna.

Kako se za proračunska sredstva borijo posamezne države članice?

Da bi dobile kar največ denarja, se morajo države tako ali drugače znajti. Zelo slikovit je španski primer s proračunskih pogajanj za sedanje obdobje (2007–2013). Španija je bila velika prejemnica denarja iz Bruslja; v obdobju 2000–2006 je prejela največ denarja za regionalno politiko, potem jo je prehitela Poljska. Španija je hitro ugotovila, da ji bodo povprečje pokvarile nove vzhodnoevropske članice, saj se denar deli po principu relativne razvitosti (največ dobijo regije, ki ne dosegajo 75 odstotkov povprečne razvitosti EU). Če bi še vedno računali povprečje »stare« EU s 15 članicami, bi Španija dobila veliko denarja, ker pa je bilo treba upoštevati novo povprečje EU s 27 članicami, so Španci sprevideli, da bodo ob precejšen delež evropskih sredstev. Madrid je zato začel izpostavljati »statistični« učinek širitve. Na koncu si je Španija zaradi tega izborila precej več denarja, kot bi ji ga pripadalo po obstoječi metodi delitve sredstev, da ne omenjamo dodatnih aranžmajev za Kanarske otoke pa Ceuto in Melillo.

A iznajdljiva ni samo Španija. Cela vrsta držav je ob koncu pogajanj decembra 2005 za obdobje 2007–2013 dobila lepo »božično darilo«. Pet najrevnejših poljskih regij Lubelskie, Podkarpackie, Warmínsko-Mazurskie, Podlaskie in Œwiêtokrzyskie, ki so tudi na ravni EU najmanj razvite, je dobilo več denarja, kot bi jim ga sicer pripadalo; madžarska osrednja regija Közép-Magyarország z Budimpešto si je priborila dodatnih 140 milijonov evrov; češka prestolnica Praga dodatnih 200 milijonov; poseben aranžma je bil dogovorjen tudi za Ciper, vzhodno Finsko, Madeiro, najbolj oddaljene regije. Severna Irska je za posebne napore v mirovnem procesu prejela 200 milijonov evrov. 150 milijonov evrov so dobile švedske regije, dodatni denar pa tudi Francija, Italija in vzhodna Nemčija. Naj omenimo še Avstrijo, ki je dodatnih 150 milijonov dobila za območja ob nekdanji zunanji meji EU (torej za območja ob meji s Slovenijo, Madžarsko, Slovaško in Češko).

Kaj si je doslej izpogajala Slovenija?

Slovenija je kmalu po vstopu v EU sodelovala na svojih prvih pogajanjih o večletnem proračunu EU (2007–2013). Takrat jo je skrbelo predvsem, koliko denarja bo dobila iz kohezijskih sredstev, saj se je gibala okoli 75-odstotne razvitosti EU, kar je meja za dodeljevanje denarja. Končni dogovor je prinesel na videz podoben kriterij za strukturne sklade (od koder pride denar za regije) in za kohezijski sklad (ki je namenjen državam, ne regijam), ki pa se je razlikoval v eni podrobnosti, ključni za Slovenijo. Njena razvitost se je v primeru strukturnih skladov določala na osnovi podatkov za obdobje 2000–2002, za kohezijski sklad pa na osnovi podatkov za obdobje 2001–2003. Slovenija je tako dosegla 74,40 odstotka razvitosti EU. Če bi upoštevali novejše podatke, bi magično mejo 75 odstotkov presegla in posledično bi dobila precej manj denarja.

V naslednjem proračunskem obdobju bo Slovenija pred drugačnim izzivom. Ne bo več obravnavana kot ena regija, temveč kot dve – zahodna in vzhodna Slovenija. Zahodna Slovenija s prestolnico dosega 107 odstotkov povprečne razvitosti EU, vzhodna Slovenija pa 74 odstotkov. Slednja bo še vedno dobila precej denarja, medtem ko je zahodna Slovenija že tako razvita, da bi bila lahko ob vsa sredstva. Tako hudega prehoda, ko bi pomoč praktično čez noč usahnila, Bruselj načeloma ne dopušča, saj je tudi Španiji v preteklosti zaradi statističnega učinka širitve odobril dodatna sredstva. Vprašanje pa je, koliko denarja posamezni državi še uspe zagotoviti, saj so apetiti povsod veliki. Sloveniji je v bodočo kohezijsko zakonodajo uspelo vnesti posebno določbo, po kateri se vsem regijam, ki doslej niso presegle 75-odstotne meje, jo bodo pa v prihodnje, dodelita vsaj dve tretjini sredstev, ki so jih prejele doslej. Tega denarja sicer ne bi dobili, ker bo zahodna Slovenija uvrščena med bolj razvite regije (tiste, ki presežejo 90-odstotno razvitost Unije).

Ali je že znano, koliko bi lahko dobila Slovenija v obdobju 2014–2020?

Ne, ker se o konkretnih številkah države pogajajo na koncu. Seveda si vsaka posamezna država glede na obstoječo metodologijo lahko približno izračuna, koliko kohezijskih sredstev bo prejela, vendar to niso vsa sredstva, ki se bodo stekla na njen račun. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da bo kohezijskega denarja manj.

Kdo nadzira porabo proračunskega denarja?

To počne evropska komisija – v sodelovanju z državami članicami. Bruselj namreč ne more spremljati porabe vsakega centa v tisoče projektih, ki potekajo povsod po Evropi. Ko je denar porabljen, mora komisija o tem poročati evropskemu parlamentu. Pregled porabljenih sredstev opravi tudi evropsko računsko sodišče. Če revizorji odkrijejo goljufije ali nepravilnosti, o tem obvestijo evropski urad za boj proti goljufijam.

Več o evropskem proračunu na strani 24.