Država je kupon za slovensko obveznico postavila pri 5,5 odstotka, vlagatelji pa so bili v primarni prodaji obveznice zanjo pripravljeni plačati zgolj 98,5 odstotka nominalne vrednosti, kar je dejansko donosnost obveznice zvišalo na 5,7 odstotka. V včerajšnjem trgovanju pa so bili vlagatelji za slovensko dolarsko obveznico pripravljeni plačati več, natančneje 103,15 odstotka nominalne vrednosti. »Vlagatelji so za dolarsko obveznico Slovenije pripravljeni plačati več, kot je znašala cena, po kateri je obveznico prodala država. Posledično zanjo pričakujejo nižjo donosnost, kot jo je kupcem zagotovila država. Trenutni zahtevani donos vlagateljev v slovensko dolarsko obveznico znaša 5,09 odstotka, kar še dodatno nakazuje, da je Slovenija pri prodaji obveznice, ko je vlagateljem zagotovila 5,7-odstotno donosnost, verjetno privolila v previsoko ceno zadolževanja države,« je za Dnevnik pojasnil Žiga Gregorinčič, skrbnik institucionalnih strank v Alti Invest.
Slovenija je, kot je znano, izdajo dolarske obveznice zavarovala pred valutnimi tveganji, kar pomeni, da bo svoje obveznosti poravnavala v evrih. Stroška ščitenja pred valutnim tveganjem, kreditnega pribitka, na finančnem ministrstvu ne razkrivajo. Pojasnili so le, da so se o višini kreditnega pribitka »trdo pogajali«, pridobili ponudbe več bank in dosegli najnižjo vrednost tudi s porazdelitvijo valutne zamenjave med posamezne banke. Na vprašanje, koliko natančno je znašal strošek valutnega zavarovanja, nam na finančnem ministrstvu niso odgovorili. »Zamenjava denarnih tokov iz dolarjev v evre je Republiki Sloveniji prinesla prihranek v višini 18 bazičnih točk,« se je namreč glasilo njihovo »dodatno« pojasnilo.
To pa ni bil edini strošek države. Kot so nam pojasnili naši sogovorniki, sta pri zadolžitvi na mednarodnih finančnih trgih najpomembnejša dva stroška, in sicer strošek pravnega svetovanja, kamor sodi tudi priprava prospekta, in strošek provizij bankam, ki vodijo izdajo. Koliko bi lahko znašal strošek dokumentacije, naši sogovorniki niso želeli ugibati, glede na lastne izkušnje pa pojasnjujejo, da ne gre za nekaj deset tisoč evrov, ampak je ta strošek višji, še zlasti ker gre za prvi vstop na ameriški trg, ki je zaradi njihovega nadzora zahtevnejši.
Višina provizij za banke je po trditvah naših virov odvisna od ročnosti zadolžitve, in sicer daljša kot je, več truda morajo v izdajo vložiti in višji je strošek. Čeprav je povpraševanje po slovenski dolarski obveznici ponudbo preseglo za šestkrat (kot je znano, je povpraševanje po slovenskih obveznicah doseglo od 11 do 12 milijard dolarjev), to na provizijo bank ni vplivalo, saj je ta dogovorjena pred izdajo.
Ministrstvo za finance je v obširnih pojasnilih sicer skušalo odpraviti dvome o izdaji obveznice, pri tem pa večkrat, vsaj šestkrat, izpostavilo vladni reformni program, še posebno sposobnost vlade, da ji je uspelo vlagatelje prepričati vanj. Prav zaradi tega naj bi se v času predstavitve obveznice vlagateljem zahtevani donos na slovenske desetletne evrske obveznice znižal za 48 bazičnih točk, pri čemer se je finančno ministrstvo celo pohvalilo, da gre za največji padec med vsemi opazovanimi državami. A glede na to, da je bila tudi zahtevana donosnost daleč najvišja, največji padec ni bil presenetljiv. Še najbolj pa bode v oči pojasnilo ministrstva za finance, da je Slovenija z izdajo obveznice na ameriškem trgu »obrnila trend glede pričakovanj trga o nelikvidnosti države in trgom sporočila, da je sama sposobna financirati svoj dolg«. Edini, ki so trgom namreč vseskozi sporočali, da je država tik pred zlomom, pred vložitvijo prošnje za finančno pomoč, da ima težave z likvidnostjo in jo pošiljali na pot grškega scenarija, so bili namreč prav predstavniki vlade.
