To, kar zanesljivo drži, je, da so bliže temu, kot so bili kadar koli prej, vključno leta 1975, ko je 67 odstotkov Britancev (ob 65-odstotni volilni udeležbi) na prvem vsebritanskem referendumu v zgodovini glasovalo za to, da ostanejo v tedanji Evropski gospodarski skupnosti (EGS). Vanjo jo je dve leti prej včlanila konservativna vlada premierja Heatha. Lani je bil na Otoku šele drugi vsedržavni referendum (o spreminjanju volilnega sistema, ki je ostal enak), tretji pa bo najverjetneje spet o tem, ali naj ostanejo ali zapustijo EU.
Priklenjeni na truplo
Poslanci so včeraj razpravljali o zakonskem predlogu konservativnega evroskeptika Douglasa Carswella, ki je v razpravi dejal, da je članstvo nekaj podobnega, kot če si z verigami priklenjen na truplo. Trdil je, da so izstop iz EU nekoč zahtevali posamezniki in da ga zdaj ena glavnih struj. Če bi večina poslancev glasovala za Carswellov zakonski predlog, bi morali Britanci takoj zapustiti EU, saj je predlagal razveljavitev zakona iz leta 1973, s katerim so postali člani EGS. To se seveda ni zgodilo, velik uspeh evroskeptikov pa je že to, da so izsilili prvo uradno parlamentarno razpravo o odhodu iz EU po 37 letih. S tem so še povečali pritisk na konservativnega premierja Davida Camerona, naj razpiše referendum o članstvu, ki ga je samo na pol obljubil, ko je dejal je, da bo razmislil o »svežem soglasju« volilcev za članstvo, če se bodo spremenili odnosi med članicami evrskega območja. Že več kot sto konservativnih poslancev zahteva veliko več: zakon, ki bi naslednjo vlado obvezoval, da razpiše referendum. Njihovo število se počasi povečuje, zaveznike pa imajo tudi v drugih strankah. Med njimi je tudi konservativni minister za izobraževanje Michael Gove, ki pravi, da so Britanci pripravljeni odkorakati iz EU. Za dobro mero pravi, da je čas, da EU povejo, da jim mora vrniti suverenost, sicer bodo odkorakali. Sam bi glasoval za odhod. On že ve, zakaj govori, kar govori, saj je najbližji zaveznik sicer vse bolj nepriljubljenega Camerona. Premierju je daleč največ Otočanov v dobrih dveh letih in pol, odkar je na Downing Streetu 10, najglasneje zaploskalo, ko je decembra 2011 na vrhu EU uporabil veto.
Pravljica o Norveški in Švici
Zunanji minister William Hague, evroskeptični konservativec od glave do pete že vse od štirinajstega leta, ko se je na torijskem kongresu z govorniške tribune prilizoval tedanji premierki Margaret Thatcher, je pred kratkim dejal, da opozarja, da je razočaranje britanske javnosti nad EU globlje, kot je bilo kadar koli prej. Je res? Morda, vendar tudi po zaslugi tega, da nikoli nikjer ne slišijo ali preberejo prav ničesar dobrega o EU. Murdochovi mediji jo že trideset let prikazujejo v najslabši mogoči luči. Cameron v javnosti še vedno trdi, da si ne želi, da bi zapustili EU, ni pa zadovoljen s pogoji članstva, ki jih zato želi spremeniti. Evroskeptični zanesenjaki, kot je minister Gove, slepijo bolj druge kot sebe, ko trdijo, da bi lahko Britanija cvetela kot »svobodna trgovinska država«, kot sta Norveška in Švica. Mnogi Britanci ploskajo takšnim in podobnim z ničimer utemeljenim trditvam, nihče pa jim ne pove na primer tega, da imata Norveška in Švica sporazuma z EU, po katerih morata spoštovati skoraj čisto vso trgovinsko zakonodajo EU. Ali tega, da si nove gospodarske velesile, kot je Kitajska, želijo trgovati z veliko EU, ne pa z majhno Veliko Britanijo. Slišati pa je sicer bolj osamljene glasove tistih Otočanov, ki trdijo, da bi bilo veliki večini slabše, če bi domače vlade odločale o vsem. Članstvo v EU naj bi bilo protiutež temu, da Velika Britanija ni še bolj v rokah vladajočih kast in velikih korporacij, kot je zdaj, in da ni čisto prava ameriška lutka. Nekdo je napisal, da si želijo konservativci Britanijo izključiti iz EU, da bi delojemalci za še manj denarja veliko bolj garali za velike delodajalce.
