Nekako tako se je minister za zdravje lotil davljenja direktorja Zavoda za transfuzijsko medicino. Najprej ga je obtožil navijanja cen krvnih derivatov, pa se je izkazalo, da cene potrjuje prav ministrstvo za zdravje. Potem mu je očital neetično ravnanje, ker naj bi krvno plazmo od nekaterih bolnišnic kupoval po trikrat nižji ceni, kot jo je nato prodajal drugim bolnišnicam, pa se je izkazalo, da je direktor po tej ceni kupoval samo odvečno plazmo, ki ostane od predelave krvi in bi jo bilo sicer treba zavreči (ponekod jo res zavržejo), in da je ni prodajal bolnišnicam, temveč jo je njegov zavod pošiljal v tujino na predelavo v druga zdravila.

Nato se je ministru zazdelo sumljivo, da ima zavod dobiček, medtem ko bolnišnice tonejo v izgubah, pa je direktor odvrnil, da dobiček izvira iz časov njegovih predhodnikov in da je ostal neporabljen, ker so z njim nameravali posodobiti svoje oddelke in opremo, namesto da bi s svojimi potrebami obremenjevali proračun. V času njegovega mandata so sklenili, da presežki prihodkov nad odhodki ne smejo biti večji od enega odstotka. Cene so v zadnjih dveh letih znižali za več kot deset odstotkov, presežke v višini več kot dveh milijonov evrov pa so celo vrnili bolnišnicam.

Gre za zgledno ravnanje javne ustanove, ki se vsaj v obdobju dosedanjega direktorja zaveda, da javni zdravstveni sistem ne obstaja zato, da bi koval dobičke, temveč zato, da bi pomagal ljudem. Sedanja oblast, ki na vsakem koraku izpodjeda javni sistem, seveda ve, da morebitnemu privatnemu zavodu za transfuzijo še na misel ne bi padlo, da bi si omejil dobičke, pač pa bi do skrajnosti izkoriščal svoj monopolni položaj z navijanjem cen. Verjetno bi ga celo hvalila in uporabljala za dokaz, da privatne ustanove poslujejo uspešneje kot javne. Podobno, kot ne postavlja vprašanj o morali proizvajalcev zdravil, ki kujejo vrtoglave dobičke tako, da določajo večkratno previsoke cene zdravil.

Minister pri svojem javnem rušenju direktorja zanesljivo ni izpustil nobenega od glavnih očitkov, ki so se vsi izkazali za neutemeljene. Zato je nadaljeval v volčji maniri z izjavo, ki gre približno takole: če že pri teh naštetih zadevah morda ni nič narobe, imam na razpolago še druge, vsekakor dovolj za odstavitev. Pri tem se je skliceval na poročilo svoje komisije, ki je opravila upravni nadzor nad poslovanjem transfuzijskega zavoda. Ne vidim smisla, da bi za potrebe te kolumne našteval tudi te »dokaze«: v vsaki ustanovi namreč lahko brez težav najdeš kopico majhnih nepravilnosti. Branje poročila o upravnem nadzoru pravzaprav dokazuje, da je komisija našla osupljivo malo tistega, kar bi se dalo razglasiti za nepravilnost, in ničesar, kar bi lahko bila podlaga za direktorjevo odstavitev. Ampak, ko se izkaže, da obtoženec, ki ga na vsak način hočeš kaznovati, ni oropal banke in da tudi ni ukradel bicikla, temveč ga je poklonil, mora hočeš nočeš za kazen zadostovati tudi to, da je imel napačno zapete gumbe na suknjiču. V svojem odzivnem poročilu je direktor tudi te male očitke zavrnil.

Svet zavoda je direktorja odstavil, ne da bi obravnaval njegov odgovor. Predsednica sveta je povedala, da je tako naročil minister. Med razlago odločitve je na televiziji delovala tako, kot da bi se najraje pogreznila v zemljo. Ali bi bilo pretirano domnevati, da je minister tudi svoji komisiji za upravni nadzor naročil, naj za vsako ceno odkrijejo nekaj, s čimer bi lahko odstavil direktorja? In da je tudi ministru nekdo naročil, naj odstavi direktorja?

Ko je bil minister za zdravje direktor izolske bolnišnice, je njegova ustanova dvojno zaračunavala eritropoetin in s tem oškodovala Zavod za zdravstveno zavarovanje. Vendar tudi to nezakonito ravnanje ni pomagalo, da izolska bolnišnica ne bi bila iz leta v leto največji ali eden od največjih izgubašev med bolnišnicami. Ko je njen direktor postal minister, glasuje za sklepe vlade, ki razglašajo vsako izgubo javnega zavoda za prekršek, zaradi katerega bo moral njegov direktor plačati deset tisoč evrov kazni, pa še razrešili ga bodo. Istočasno minister napade direktorja zavoda, ki ustvarja dobiček, kot nemoralneža. Ne gre za pomoto: absolutna oblast lahko razglasi za prestopek tako dobiček kot izgubo, prestopek lahko postane tudi to, da ne delaš prestopkov.

Jasno je, da smo na začetku pohoda skozi institucije, med katerim bo oblast odstavila vse direktorje, ki ji politično ne ustrezajo. Direktorji so družbena skupina, o kateri veliko ljudi, tudi novinarjev, nagonsko nima dobrega mnenja. Žalostno bo gledati, kako se bodo direktorji trudili dokazovati, da niso krivi, pa jim tega nihče ne bo verjel, in še bolj žalostno brati krvoločna pisma bralcev, da imamo končno nekoga, ki dela red. Najbolj žalostno pa bo ponovno doživljati molk institucij, ki so po ustavi zadolžene, da preprečijo vzpostavljanje absolutne oblasti.

»Nikar se več ne trudi, ti kriv si že zato, ker glad me grudi.« Tako pravi v basni volk, preden jagenjčku zavije vrat. Gre za vrat katerega koli od nas; vsakdo, ki ga silijo k sodelovanju pri tem početju, bi moral reči: jaz se tega ne grem. Na samo zato, da ne bi doživljal osramotitve, za katero se je odločila predsednica sveta transfuzijskega zavoda, temveč zato, ker tudi sam utegne končati z zlomljenim vratom.

Dušan Keber