Pri čemer boste seveda, užaljeni zaradi izraza »primitivni seksist«, dobili nazaj dvesto petdeset evrov.
Ampak, res, kako bo to šlo? Hrvaški ambasador pri EU Vladimir Drobnjak se bo peljal po bruseljski ulici, ko mu bo pred avto stopil slovenski veleposlanik Rado Genorio, živčni Hrvat bo zaklical »Pazi, kje hodiš, dunajski kočijaž!«, Slovenec mu bo z aktovko treščil po vetrobranskem steklu in se zadrl »Ti pazi, kako voziš, avstrijski kočijaž!«, policist pa bo tako enemu kot drugemu prisodil sedemsto petdeset evrov globe. Po dvesto petdeset zaradi žalitve druge osebe, dvesto petdeset zaradi razžalitve častnega poklica kočijaža, na koncu pa še po dvesto petdeset zaradi žalitve mednarodnega ugleda Republike Avstrije.
Ja, Evropa gre počasi k svojemu veličastnemu koncu – v centru Rima je na primer od nedavnega prepovedano uživanje hrane, v Ljubljani pa javno pitje alkohola – in kot v kaki filmski distopiji iz osemdesetih, ki pred našimi očmi postaja resničnost, se evropska mesta spreminjajo v sterilna spalna naselja iz oglasov za zavarovalniške družbe, 3D-animacije dezinficiranih ulic brez smeti in umazanije, brez pijancev in beračev, brez hrupa, glasnega petja in otroškega vrišča, brez cigaret, alkohola in hrane v javnosti, brez neprimernega in nemoralnega obnašanja ter, konec koncev, brez psovanja in zmerjanja.
Skratka, brez česarkoli človeškega: samo kulise, po katerih hodijo izpraznjene človeške lupine, računalniško ustvarjeni srečni ljudje s svojimi srečnimi družinami, srečnimi otroki in srečnimi majhnimi kužki. Ki seveda ne kakajo in ne lulajo v javnosti.
Žalitev je tako postala zadnja trdnjava človeškosti. Stvar sploh ni tako nedolžna: dobra, stara, sočna žalitev je bila zadnja priložnost, da povemo, kaj si mislimo o vsem tem. Da sploh povemo, kaj si mislimo. Prepoved žaljenja zato ni nič drugega kot ukinitev svobode govora in mišljenja. In sploh se ne zafrkavam.
Žalitev namreč – če malo bolj razmislite – ni stvar, ki bi jo lahko regulirali s predpisi in zakoni, iz preprostega razloga, ker se ne udejanja z javno izrečenim stališčem, mišljenjem ali, kot običajno rečejo moji odvetniki, »vrednostno sodbo«, ampak z učinkom, ki ga ta »vrednostna sodba« povzroči pri drugi osebi. Od tega trenutka naprej je prav vsaka javno izrečena sodba o čemerkoli lahko sankcionirana. Od tega trenutka naprej nihče ne sme reči, da pišem pizdarije.
Če na primer rečete, da je predsednik vlade plešast kreten, ste javno izrekli žalitev samo v primeru, da premierja žali vaše mišljenje o njem. Kaj pa, če je premier res plešast? Nič. Sodni izvedenec bo ugotovil, da predsednik vlade na temenu nima las, toda stvar je v pravnem smislu irelevantna, saj se on čuti užaljenega. Zato tega ne smete reči, sicer boste kreten brez dvesto petdesetih evrov. Kreten, saj ste razumeli, je lahko celo premier, vi pa ne morete biti niti kreten.
Kaj pa, če premier – ni užaljen?
To bi pretreslo same temelje sterilne nove zahodne civilizacije. Jutri mu bo na primer nekdo na ulici zaklical »Bedak!«. Premier se obrne – nikjer naokoli žive duše, samo računalniško ustvarjeni srečni ljudje s svojimi srečnimi družinami, srečnimi otroki in srečnimi majhnimi kužki. Stopi naprej, ko se spet zasliši: »Bedak!« Hitro se obrne, malo bolje pogleda, tam pa se tisti novinar Boris Dežulović pogovarja s policistom. »Ampak, gospod,« premier dostojno ogovori policista, »jaz sem res bedak.«
»Kako to mislite?« se bo zmedel policist. »Tako, lepo,« mu bo pojasnil premier. »Jaz sem bedak in sploh nisem užaljen, če mi kdo to reče.« »Ne razumem,« bo čisto zmeden policist, »torej niste užaljeni, ko vam kdo reče, da ste bedak, ker ste bedak, ali ste bedak zato, ker niste užaljeni, ko vam kdo reče bedak?« »V pravnem smislu je to povsem irelevantno,« mu bo odgovoril on. »To, kar je pomembno, je, da nisem užaljen. Vrnite gospodu Dežuloviću njegovih dvesto petdeset evrov.« »Dragi gospod,« ga bo na koncu pomilovalno pogledal policist. »Ne gre za to, ali ste užaljeni bedak, ampak ali tako misli Republika Slovenija.«
Nobena republika ali kraljevina preprosto ne more in ne sme imeti pravice, da odloča, ali sem užaljen. Mene na primer to žali. In kaj bomo s tem?
Podoben zakon na primer že šestindvajset let poznajo v Veliki Britaniji. Nedavno so tako kaznovali oxfordskega študenta, ki je iz gole zabave vprašal policista, ali ve, da je njegov konj gej. Primer odpira številna pravna podvprašanja. Recimo: pod a), manj pomembno, kaj, če ima policistov konj res homoseksualna nagnjenja? – kar je sicer v biologiji razmeroma pogost pojav – in pod b), bolj pomembno, zakaj bi bilo žaljivo reči konju gej in koga to sploh žali: konja ali policista? Sodba je nenazadnje žaljiva za vse geje, saj homoseksualnost opredeljuje kot žaljivo.
Zaradi tega in številnih podobnih bizarnih primerov se je ravno v teh dneh, ko je Bruselj prepovedal žaljivo izrekanje, v bran instituta žalitve postavil sloviti komik Rowan Atkinson. Pravica do žalitve je ena zadnjih, če ne dejansko zadnja pravica, ki nam je kot človeškim bitjem še ostala.
Če pristanemo na takšen svet, bomo vsi bedaki. Slaba tolažba bo, da nam tega nihče ne bo smel reči.
Boris Dežulović
