Katastrofalni porazi laške armade.
Dosedaj 30 000 vjetnikov, 300 topov. Zavezniške čete na laških tleh.
NAŠE URADNO POROČILO.
Dunaj, 26. oktobra. Uradno razglašajo:
Italijansko bojišče. Ob srednji Soči v boj postavljene avstro-ogrske in nemške bojne sile so v krepkem prodiranju prekoračile črto Kobarid-Avče. Lepo vreme pospešuje od včeraj zjutraj njihovo gibanje. Tudi na Banjski visoki planoti do okolice Sv. Gabrijela smo strli italijanski odpor. Sovražnik pričenja opuščati vse ozemlje, ki si ga je odkupil v 11. soški bitki z življenjem mnogih tisočev. Na kraški visoki planoti so se razvili pri nespremenjenem položaju mestoma živahni boji.
Naval zaveznikov je mogel v dveh bojnih dneh oznanjati sovražne črte v širini 50 km. Pri umikajočih se Italijanih vlada na mnogih krajih največja zmeda. Številne skupine so morale, popolnoma odrezane, na prostem polju položiti orožje. Velike množine topov vseh kalibrov in nepregleden vojni materijal je padel v roke zaveznikov. Neka avstro-ogrska divizija je jugozapadno od Tolmina sama odvzela sovražniku 70 topov. Do sedaj je prišlo 30.000 vjetih skozi zbirališča zaveznikov in je bilo naštetih kakih 300 vplenjenih topov. (...)
Dnevi osvete. Maščevana mora biti italijanska zahrbtnost napram zaveznikom izza časa izbruha vojne z Rusijo, Francijo in Anglijo do maja 1915. Res, veliki so bili Italijani v svoji zvijačnosti in zahrbtnosti, mogočni so se prikazali iz nje, stopajoč na bojišče, mali pa so sedaj, ko so sodili, da bodo že srečni lastniki Trsta in Jadranske obale z Istro in Dalmacijo vred. Kako vse drugače je prišlo, kakor so snovali, si predstavljali, upali in smatrali za brezdvomno sigurno. Danes ne mislijo več na Trst in njihovi vojskovodje ne obračajo oči proti Trstu in Ljubljani, marveč hrbet jima kažejo in niti premišljevati nimajo časa, kam in kje naj postavijo svoje čete in topove, da bi divjali tako, kakor so precej časa po goriških hribih in ravninah. Ura osvete bije in strašno zvene njeni udarci, uničujoč zadnji plamen poguma v srcu italijanskega vojaka. Kako le mu je danes pri duši! (...) S svežim elanom so udarili avstro-ogrski in nemški vojaki, z nepremagljivim pogumom so navalili na italijanske postojanke in pričeli boj s hrabrostjo, ki napade svojega zaveznika v trenotku, ko misel, da se požene z naših tal zavratnika, verolomneža, ki ne drži svetodane besede, ki napade svojega zaveznika v trenotku, ko misli, da je oslabel in ga more oropati. Proti nobenemu drugemu sovražniku niso naši bojevniki tako razgreti kakor proti Italijanu. (...) Navdušenje polje srce osvetnikov, z vso močjo so hiteli proti njemu in sedaj ga podijo in ženejo nazaj v njegovo deželo. V diametralnem nasprotju si je duševno razpoloženje na naši in sovražni strani in dobro, veliko razpoloženje naših junakov tlači še večji obup v dušo italijanskega vojaka, ki se bori gotovo z vso silo svojega telesa, ali s krčem v srci po tolikih prevarah. To je, kar povečuje moč bojnih pripomočkov in kar razvija krepkost in vztrajnost ter pospešuje hitrost ofenzivnih operacij, da se jim vse čudi. Razdejana je naša Goriška. Samo v njej je bil sovražnik, še na avstrijskih tleh, sedaj velja, pregnati ga in očistiti deželo, kateri so se končno začeli približevati dnevi, ko se bo dalo stalno misliti na njeno obnovitev. (…)
Veliki italijanski poraz. (…) Po predvčerajšnjem paniki sličnem umikanju Italijanov so poskusili včeraj zopet zaman, ustavljati se v zalednih črtah navalu čet, ki jih zasledujejo. Skupno z nemškimi četami smo jim iztrgali, podpirani po lepem vremenu, tudi obvladujoče višine druge in tretje pozicije, ki so bile po večini v prejšnji soški bitki najsprednejše bojne črte. Kobarid, o katerem je mislil Italijan, da je večne čase kot Caporetto priklopljen pokrajini »Venezia Giulia«, je bil vzet s prvim navalom. Fronta poteka tukaj od prvega soškega kolena pri Žagi preko Kobarida in Avč. (...) Dalje južno do morja je boj v polnem teku. (...) Bistveno na uspehu naše ofenzive je dejstvo, da se je izvršilo prebitje in da prodiramo dalje. (…) Med vjetniki je mnogo generalov in poveljnikov čet. Brigade Friuli, Genova, Etna, Caldanise, Alessandria, Taro in Spezia kakor tudi mnogi polki in alpinski bataljoni so uničeni in razpršeni. (…) Danes zjutraj so podvzeli Italijani z močnimi silami razbremenilno akcijo južno od Tolmina na severnem delu banjške visoke planote, ki pa se je popolnoma ponesrečila. (…) Cadorna je moral odrediti umik iz banjške planote, ki je bil mestoma pravi beg.
V snegu in ledu. Na težavnem bojišču Krna in Vršiča so premagale naše čete po izredno trudapolnih bojih višine do 2000 metrov in vdrle v tam močno izgrajene skalne pozicije Italijanov. Tekom teh bojev so druge kolone obšle sovražnika, ki je nenadno začutil, da je ogrožen za hrbtom. (...) Napad se je tukaj vršil največ po snežnih poljanah in oledenelih pobočjih. Sovražnik je pustil svoje topove in nekaj moštva in se umaknil. (…)
Slovenski narod, v soboto, 27. oktobra 1917
