Več tisoč imen in priimkov sestavlja slovensko politično-ekonomsko-kulturno omrežje, ki ima svojo formalno in neformalno dimenzijo, v tem omrežju pa je koncentrirana ekonomska moč in politična oblast.
»O čem govorim? Recimo o tem, da je prvi človek finske Nokie hkrati tudi predsednik upravnega odbora naftne korporacije Shell. O tem, da je prvi mož francoskega Renaulta hkrati prvi mož japonskega Nissana. Da je bil nekdanji prvi mož švicarske farmacevtske družbe Novartis hkrati član upravnega odbora Pepsi co. in banke Credit Suisse Group ter član nadzornega sveta nemškega Siemensa. Da je bil prvi mož Mobitela hkrati član nadzornega sveta Pivovarne Union. In da je bil direktor Krke hkrati član nadzornih svetov Telekoma in NLB. Ljudje, ki vodijo velike posle, so med seboj tesno povezani, hodijo na sestanke istih nadzornih svetov, istih upravnih odborov.«
Žerdin je s pomočjo programa Pajek, ki je namenjen analizi socialnih omrežij (razvila sta ga Andrej Mrvar in Vladimir Batagelj), analiziral omrežje povezanih direktorjev in omrežje povezanih gospodarskih družb v letih 2004, 2005, 2006 in 2009. V vzorec je bilo zajetih 240 največjih in najpomembnejših slovenskih gospodarskih družb.
S pomočjo teh analiz Žerdin odgovarja na vprašanja: Kaj se je v zadnjih letih dogajalo v samem središču struktur gospodarske moči? Kdo so ljudje, ki nadzirajo in vodijo velika podjetja? Kako so povezani med seboj? Kdo je v središču vpliva, moči in ugleda? In kaj se s temi ljudmi zgodi, ko se zamenja politična oblast? Je omrežje gospodarske elite dovolj močno, da si samo postavi politično oblast? Ali morda velja obratno?
Kot v sklepnem delu zapiše Žerdin, gre za pojav, ki ga vsak trenutek vsaj deloma vidimo. Šele ko so podatki zloženi v smiselno celoto, lahko omrežje opazimo in do neke mere tudi razumemo.
