Kot številni drugi športi je tudi slovenski namizni tenis v prvih letih osamosvojitve iskal svoj prostor pod soncem. Slovenske reprezentance so dosegle nekaj solidnih rezultatov, status pa je v tretjem tisočletju za dve stopnički dvignil Bojan Tokič, ki postavlja nove mejnike slovenskega namiznega tenisa. Dvakrat zapored se je uvrstil na olimpijske igre (Peking 2008 in London 2012), lani v Gdansku osvojil bronasto posamično kolajno na evropskem prvenstvu, se dvakrat s Srbom Aleksandrom Karakaševićem veselil evropske bronaste kolajne med dvojicami, na svetovnem prvenstvu pred tremi leti v Jokohami je med posamezniki ugnal olimpijskega prvaka iz Aten 2004, Južnokorejca Ryu Seung Mina, bil finalist svetovnega pokala med dvojicami, udeleženec turnirja Evropa TOP 12... Predvsem po Tokičevi zaslugi je Slovenija na ekipnih SP in EP igrala med elito najrazvitejših namiznoteniških držav. Enaintridesetletni Tokič je lani postavil tudi težko dosegljiv mejnik na svetovni lestvici, ko je bil novembra 25. igralec sveta.
Kako trnova je pot uspešnega športnika do svetovnega vrha, Bojan Tokič dobro ve. Prvih enajst let svojega življenja je preživel v Jajcu. Ves čas športne poti je imel močno podporo družine, z namiznim tenisom pa ga je zasvojil oče Miroslav, ki je imel vidne trenerske funkcije v nekdanji Jugoslaviji. Bil je trener v reprezentanci mladink in pionirk, v nekdanji skupni državi pa je sodeloval z Janezom Staretom, nekdaj izjemnim strokovnjakom, ki je kot članski trener največje uspehe dosegel s prvo slovensko namiznoteniško olimpijko Polono Frelih. Miroslav Tokič, ki je bil vrsto let tudi selektor slovenske članske namiznoteniške reprezentance, je malega Bojana večkrat vozil s seboj na priprave. Tudi ko še ni držal namiznoteniškega loparja. V Jajcu je bil namreč trener v klubu, ki je na jugoslovanskih tleh dosegal vidne uspehe. Miroslav se spominja, da je Bojan ves čas kazal ljubezen do športa, hkrati pa je bil vedno priljubljen med starejšimi in bolj uveljavljenimi igralci in igralkami.
Miroslav Tokič se težkih začetkov vojne v Bosni in Hercegovini nerad spominja. Tedaj je odločilno vlogo odigralo njegovo prijateljstvo z Janezom Staretom, ki je veliko pripomogel k temu, da se je Miroslav z dvema sinovoma in ženo preselil v Slovenijo. Sicer si je Tokič sprva želel, da bi se lahko z družino odpravil k Dušanu Tigermanu na Nizozemsko, a se prizadevanja niso izšla. Leta 1992 se je zelo angažiral tudi Dušan Novak, ki je bil tedaj sekretar na Namiznoteniški zvezi Slovenije.
Miroslav Tokič se je v Slovenijo preselil pred 20 leti, družina je prišla za njim konec istega leta. Sprva so živeli v Ljubljani, leta 1993 pa se je pokazala možnost selitve v Novo Gorico, od koder je Miroslav Tokič vodil bližnji klub v Vrtojbi. Z njim je bil v članski konkurenci večkrat državni prvak med članicami, trenutno pa tako članice kot člani igrajo v najmočnejši članski ligi, kar priča o tem, da v klubu z Miroslavom Tokičem vzorno delajo.
Leto po prihodu v Slovenijo je Bojan Tokič na evropskem prvenstvu v Parizu v pionirski konkurenci nosil še dres Bosne in Hercegovine. Leta 1995 so z Evropske namiznoteniške organizacije (ETTU) poslali dopis, s katerim je lahko Tokič oblekel slovenski dres. A na slovenskem prvenstvu še ni smel nastopiti, saj ni imel državljanstva. Dobil ga je šele konec prejšnjega tisočletja. K temu, da so bili Tokičevi na Goriškem cenjena družina, sta po Miroslavovih besedah največ pripomogla Franc Halas (oče nekdanje uspešne igralke Helene Halas) in Jože Bratuž, ki je bil na novogoriški občini zadolžen za šport. Tudi tedanji župan Nove Gorice Črtomir Špacapan je pomagal, da so bili vsi papirji na svojem mestu.
Po končani osnovni šoli se je Tokič vpisal na srednjo upravno-administrativno šolo v Ljubljani in oblekel dres Olimpije. V Ljubljani je pokazal, kakšen dragulj je. Leta 2000 ga je pot peljala v tujino, kjer si služi kruh še danes. Glede na to, da je Tokič v najzrelejših namiznoteniških letih, da živi športno in profesionalno, da je garač, ki trenira z najboljšimi igralci na svetu, lahko od njega pričakujemo še kakšen odmeven uspeh.
Ena največjih Tokičevih namiznoteniških odlik je, da odlično igra proti azijskim igralcem. Je eden redkih Evropejcev, ki so vzeli skalp nekaterim kitajskim igralcem. Letos je denimo v dvoboju med Azijo in Evropo na Kitajskem dobil oba posamična dvoboja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je že premagal nemško evropsko legendo Tima Bolla, večkrat Vladimirja Samsonova in številne druge uveljavljene igralce, je nedvomno, da je tekmec, ki si ga na drugi strani mreže ne želi nihče. Ima tudi redko odliko, da ne potrebuje veliko časa za privajanje na dvorane, zato blesti v evropskih ligah. Številna leta je že v vrhu najboljših igralcev, kjer koli si služi kruh, zato je tudi izjemno cenjen. Tokič ima lepo možnost, da si z aktivnim igranjem namiznega tenisa ustvari dovolj sredstev za preživetje do konca svojih dni.
