(Dvigne zvezek.) To. (Smeh.) Prvotni naslov prvenca je bil sicer Drevored, vendar je potem leta 2010 Vlado Kreslin na podlagi spletnega glasovanja ravno to izbral za naslov svojega albuma. In še nekaj se je zgodilo medtem, novomeška zasedba Drevored je ravno ponovno obudila svoje ustvarjanje. Pri tem pa vsi – razen verjetno Kreslina – govorimo o istem kostanjevem drevoredu v Novem mestu. Tako sem spremenila ime albuma, vendar ni bilo težko. Le dvignila sem zvezek in si rekla – beležnica.
Kako dolgo je torej nastajal ta prvenec?Težko je reči, kdaj začneš ustvarjati album. Ravno v soboto me je nekdo vprašal, kaj najrajši delam – organiziram različne dogodke, vodim delavnice, pojem –, toda med možnostmi ni navedel tega, kar res najraje počnem. In to je, da pišem pesmi. Pesmi so bile začetek. Za izdajo zgoščenke sem se odločila leta 2009, ko sem ugotovila, da je moja ustvarjalnost nenadoma dobila neki okvir, ki bi ga lahko predstavila širši publiki. Imam še ogromno drugačnih in drugih pesmi, toda teh dvanajst, ki jih predstavljam na zgoščenki, sem izbrala zato, ker so najbolj podobne poeziji. Leta 2010 sem projekt prijavila na razpis na Mestni občini Ljubljana, kjer so ga, na moje veliko presenečenje, sprejeli. In tisto jesen sem šla v studio snemat. Je pa to vse »naredi sam« produkcija – imaš računalnik, program in snemaš.
Pesmi na albumu je aranžiral Peter Dekleva. Vam tudi sicer pomaga?Svetujeva drug drugemu, vendar poskušava ohranjati vsak svojo umetniško identiteto. Kajti zelo hitro se zgodi, da se med ustvarjalnimi pari meje zabrišejo. Sama sem se odločila, da hočem posneti album, in potem sem prišla do njega in ga prosila za pomoč, kakor bi prosila kogar koli drugega.
Vam je katera od pesmi na albumu še posebej ljuba?Aktualni single V odsotnosti nečesa in pa Pesek v oči, ki ima intimno zgodbo v ozadju. V vsaki pesmi so drobci nečesa. Na primer pesem Senca in prah – ravno, ko je nastajalo besedilo, sem izvedela, da je moja sestra noseča. (Citira.) Je drevo zato, da rodi nov list? Je drevo zato, da odvrže list?
In v pesmi Kdaj pa kdaj se zgodi, kjer govorite o sprehodu skozi mesto, govorite o Ljubljani...Ne, o Novem mestu. Se spomnite pesmi Dragotina Ketteja Na trgu? Znana slika, ki oživi, je slika Božidarja Jakca, in stavek »na trgu luna z vodo govori«, opisuje star vodnjak na mestnem trgu. Tisti del pesmi, ki govori o belem stolpu, pa je o Ljubljani, a pravzaprav govori o katerem koli mestu.
Je težko biti pesnik, pisatelj ali glasbenik v prostoru, kjer se zdi, da se to ne ceni več?Meni je bilo glede tega čisto vseeno. To je pač nekaj, kar počnem, in če bi se spraševala o tem, ali bo to kdo sprejel in spoštoval, bi lahko odnehala že takoj na začetku. Tega, kar delam, morda res ne spoštuje prav veliko ljudi, a to delam iz svoje notranje potrebe in ne zaradi denarja ali želje, da bi me ljudje spoštovali. V kantavtorstvu je trenutek nastopa zelo intimen in le malo ljudi vstopi v svet, ki ga odpiraš. Kakor hitro gre za intimistično liriko, pa lahko postane to, kar počneš, zelo boleče. In zebe.
Kako pa gledate na položaj kantavtorstva pri nas?Kot je znano, so bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na kantavtorski sceni glavni moški, šele konec osemdesetih sta se med njimi pojavili ženski kitari Mateje Koležnik in Xenie Jus. V devetdesetih pa je prišlo do nekakšnega zatona na področju kantavtorstva, najbrž je bil tudi to razlog, da je Peter Andrej pred desetimi leti skupaj z Xenio ustanovil Kantfest. Povedala sta mi, da je ideja padla v lokalu ob Ljubljanici, kjer sta si rekla – dajmo, naredimo festival! Slovenija je majhna in premore malo kantavtorjev in kantavtoric, verjetno se je tudi zaradi tega v zadnjih dveh letih pokazala potreba po odpiranju navzven skozi Kantfest International. Mnenja glede tega so deljena – nekateri menijo, da lahko to obogati dogajanje na tem področju, drugi pa se zmrdujejo nad tem, da nam tuji avtorji pobirajo nagrade. A kakor hitro začnemo govoriti o nagradah, se ves smisel ustvarjanja take glasbe izgubi. V kantavtorstvu niti ne more biti preveč poudarka na nagradah, sicer plemenitost tovrstnega ustvarjanja mogoče malo zvodeni.
Kateri slovenski kantavtorji pa so všeč vam?Od starejše generacije so mi ljubi Tomaž Pengov, Jani Kovačič, Marko Brecelj, od mlajših pa Boštjan Narat – ki mi je najbližji po izraznosti – in Matej Krajnc. Veselim se tudi poslušanja novega albuma Katarine Juvančič in Dejana Lapanje Selivke.
Se trenutno ukvarjate še s kakšnimi projekti?Več jih je. V Gledališču Glej tako vodim izobraževalni program Poslušaj, ki je delavnica za ustvarjanje scenske glasbe. In zdaj vodim glasbeni program v SiTi Teatru, ki danes začenja svoj cikel koncertov slovenskih glasbenic – do konca leta se bodo tako predstavile še Vesna Zornik, Nana Milčinski, Bilbi in Mia Žnidarič. Želimo si izpostaviti dobro, kakovostno slovensko glasbo, ker se nam zdi, da je mnogokrat preslišana. Prav tako pa s Petrom Deklevo pripravljava skupno zgoščenko otroških pesmic, kjer sva oba avtorja besedil in glasbe. Predvidoma bo izšla naslednje leto.