V začetku septembra je bila na Veliki gori na Kočevskem najdena poginula risa s tremi mladiči, ki so jo – ker je bila opremljena s telemetrično ovratnico – našli raziskovalci biotehniške fakultete. Zanjo je bila usodna gnojna pljučnica, ki se ji risa ni mogla zoperstaviti zaradi močne izčrpanosti in garjavosti. V začetku tega meseca pa je gobarica na območju Travnega dola v bližini Novega mesta naletela še na truplo starejše rise. Po pregledu trupla, ki je bilo že deloma razpadlo, so strokovnjaki veterinarske fakultete ugotovili, da na njem ni bilo mehanskih poškodb ali strelnih ran. Bila pa je shirana, saj je truplo tehtalo vsega nekaj več kot deset kilogramov, medtem ko povprečna risa tehta okoli 18 kilogramov.
Ključni problem naših risov je izolacija
Vzroki za pogin risov so torej bolezni, ki se po ugotovitvah strokovnjakov pojavljajo predvsem zaradi izredno visoke stopnje parjenja v sorodstvu. To pa se dogaja, ker »slovenska« populacija risov nima povezave s prav tako ogroženo južno balkansko populacijo, niti z alpsko ali karpatsko. »Genetske raziskave so pokazale, da se je stanje poslabševalo z vsako naslednjo generacijo od ponovne naselitve treh parov risov leta 1973. Povprečna sorodnost živali v naši populaciji risov je na ravni bratov in sester. To je znak za rdeči alarm, saj smo v fazi, ko je številčnost populacije tako majhna in ogroženost genetske 'izrojenosti' tako velika, da se lahko, če ne bomo nič ukrepali, pogovarjamo o vnovičnem izumrtju vrste v roku nekaj let,« je poudaril Hubert Potočnik, asistent na katedri za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Ker je praktično nemogoče, da bi slovenski (dinarski) populaciji risa v kratkem uspelo vzpostaviti povezavo z balkansko ali alpsko populacijo in s tem genski pretok, je za preprečitev najhujšega po mnenju strokovnjakov edina možnost dodatna naselitev risov od drugod.
Na pomoč naj bi priskočili Švicarji
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje že pripravljajo ukrepe za preprečitev ponovnega izumrtja te največje predstavnice družine mačk pri nas, vendar Potočnik opozarja, da se lahko projekti, podprti z evropskim denarjem, zaradi dolgotrajnosti postopkov razvlečejo na nekaj let, pri nas pa je treba ukrepati nemudoma.
»Čez tri leta bo morda že prepozno. Potrebna je takojšnja naselitev risov na območje Kočevskega gozda, kjer je osrednja baza naše populacije in kjer bi se lahko nove živali nemudoma vključile v reprodukcijo. Zato se trenutno dogovarjamo s švicarskimi raziskovalci, da bi nam skorajda brez stroškov ulovili in podarili nekaj risov. V sklopu evropskega projekta pa bi potem težave trajno rešili z dodatnimi doselitvami živali v nadaljnjih desetih letih,« je pojasnil Potočnik in dodal, da bi lahko prve švicarske rise pri nas naselili že sredi prihodnjega leta.
