Za kako majhen klub gre, pove podatek, da Bate v domačem Borisovu sploh nima primernega stadiona, na katerem bi lahko igral tekme lige prvakov. Fantje na traktorjih (kratica BATE predstavlja Borisov Works of Automobile and Tractor Electric Equipment) morajo evropske dvoboje gostiti v 80 kilometrov oddaljenem Minsku. Bate se je prvič v ligo prvakov uvrstil v sezoni 2008/09 ter nato še lani, v sezoni 2011/12. V obeh primerih je ostal brez zmage, kar pa se je spremenilo letos. Dobil je obe uvodni tekmi – najprej v gosteh pri francoskem prvaku Lillu, nato pa je na kolena spravil še evropskega podprvaka Bayerna iz Münchna. »Zmagi med seboj težko primerjamo. Zagotovo je bil Bayern na nas bolje pripravljen. Proti Lillu smo šli v tekmo povsem odločno, saj smo vedeli, da imamo povezano ekipo. Na drugi strani nas je Lille podcenjeval. Francozi so mislili, da nas bodo z lahkoto premagali, za kar smo jih kaznovali. Proti Bayernu smo bili bolj drzni. Več smo si upali, navijači pa so dodali tisti kanček samozavesti, da smo dobili tudi to tekmo,« je razkril trener Bateja Viktor Gončarenko.
Bate je lani šestič zapored osvojil belorusko državno prvenstvo, skupno ima osem zvezdic. Klub je bil ustanovljen leta 1973, nato je leta 1981 propadel, leta 1996 pa je bil ponovno oživljen. Dve leti kasneje je v klub prišel Gončarenko. Najprej kot obetaven nogometaš, saj je za Bate odigral 82 tekem. Uspešno kariero so mu preprečile poškodbe, zato je pot nadaljeval med trenerji. Najprej je vodil mlajše selekcije, nato je bil pomočnik v prvi ekipi, leta 2007 pa je postal glavni trener. Štel je vsega 30 let, toda mladost ni bila ovira. Klub je takoj popeljal v ligo prvakov, s čimer je Bate postal prvi beloruski predstavnik med elito, Gončarenko pa je postal najmlajši trener, ki je vodil katero od moštev v skupinskem delu lige prvakov. Ko je 17. septembra leta 2008 Bate prvič okusil slast lige prvakov v Madridu pri Realu, je bil Gončarenko star 31 let.
»Kot igralec si nikoli nisem predstavljal, da bom kdaj trener. Sprememba se je dogodila, ko sem se poškodoval. Dolgo sem soigralce spremljal le s tribune, kjer sem opazil podrobnosti, ki jih na igrišču nisem. Opazoval sem tudi, kako se trenerji ukvarjajo z igralci na treningih, kar me je spodbudilo, da sem začel trenerski tečaj,« je povedal Gončarenko. »Vedno imam občutek, da lahko znam še več. Zdi se mi, da sem vedno na pol poti. Morda to v življenju ni dobro, a kot trenerju mi pomaga, da vseskozi iščem novo znanje,« je rekel beloruski trener, ki je očeta izgubil že v otroštvu, potem ko je umrl za posledicami jedrske katastrofe v Černobilu.
V primeru Bateja nikakor ne gre za vzhodnoevropski klub, ki bi stik z elito iskal z bogatim lastnikom in dragimi okrepitvami. Pozabite na instantni projekt Anži, tajkuna Sulejmana Kerimova in pohlepnega Samuela Eto'oja. Bate je ubral povsem drug način. V klubu so le trije tujci. Brazilec Maicon, Srb Marko Simić in Armenec Zaven Badoyan, pa še to so igralci, ki so anonimneži v svojih rodnih državah. Vsi drugi so Belorusi. Domači fantje, med katerimi jih je večina rasla na ulicah Minska in Borisova. Vloga prvega zvezdnika pripada Aleksandru Hlebu, ki je nekoč pri Arsenalu veljal za enega najboljših vezistov v Evropi, nato pa se pri Barceloni ni znašel. Po številnih epizodah na posojah se je letos vrnil domov. »Mi nismo zgolj Bate, ampak predstavljamo celotno Belorusijo. Navijači nam zato še bolj stojijo ob strani,« pravi Vitali Rodionov, eden od strelcev proti Bayernu. Da ljudje radi pridejo na tekme Bateja, pa je kriva tudi cena vstopnice. V povprečju stane le tri dolarje.
