Izbirčni tudi klošarji
Antikvarji bolj ali manj delijo mnenje, da je dandanes med njihovimi strankami veliko več takšnih, ki želijo knjige prodati kot pa kupovati, pri tem pa običajno ponujajo podpovprečna dela, kot so zastarele enciklopedije in lahkotni romani, ki nimajo pretirane vrednosti. »Ko sem leta 1992 začel delati v tem poklicu, se je prav tako ogromno prodajalo knjige, vendar si takrat za dobro knjižnico dobil kakšnih pet tisoč mark, s čimer si si že lahko kupil stanovanje, kar je danes seveda nepredstavljivo,« časovne spremembe razpre Rok Glavan, lastnik Antikvariata Glavan. Stanka Golob, danes sicer že upokojena, a še vedno aktivna sodelavka Trubarjevega antikvariata, ki premore več kot trideset let delovnih izkušenj na tem terenu, pa pojasni še, da danes želijo vsi prodajati enake knjige in se jih zato v najstarejšem antikvariatu pri nas s pridom otepajo. »Dotok knjig je tako močan, da smo trenutno zaprli nakup, saj imamo povsem natrpana skladišča.« Medtem pa se na drugi strani pozna, da se je inštitucijam povečini zmanjšal proračun in vse redkeje bogatijo svoje zbirke.
Najpogostejši razlog za množično razprodajo knjig je selitev oziroma čiščenje stanovanja. »Knjiga je v nekaterih domovih postala nezaželen gost, saj vse več beremo preko spleta ali elektronskih bralnikov,« meni Glavan. Ingrid Celestina pa sicer poudari, da Slovenci neradi mečemo knjige v smeti, a smo do njih kljub temu krepko spremenili odnos, saj te ne zastopajo več statusnega simbola. »Najbolj me žalosti, ko v roke dobim knjige s posvetili, saj je to dokaz, da mnogi ne cenijo niti tistih del, ki jim jih kdo podari.«
Iskana »roba« pa so povsod predvsem literarni klasiki, učbeniki, filozofska in sociološka dela, domoznansko čtivo, stare pravljice, po katerih povprašujejo večinoma nostalgiki, ter različni priročniki, med katerimi prednjačijo kuharice. »Velikokrat ljudje iščejo starejše in bolj preproste recepte, recimo iz časa po prvi svetovni vojni, ko je bilo prav tako krizno obdobje,« opaža Golobova. Sicer pa je povpraševanje zelo nepredvidljivo. »Ko smo v izložbo postavili Harryja Potterja nekoliko po njegovem izidu, so vsi hodili mimo njega, saj smo najbrž zamudili tisto manijo, ko je bilo branje tega dela nujno, ali pa so vsi, ki jih je to zanimalo, knjigo že prebrali,« zanimivost ponudi Glavan. Stanka Golob se spominja, da so se denimo v osemdesetih letih kot za med prodajali molitveniki, ki jih sploh ni bilo mogoče dovolj dobavljati sproti, medtem ko jih danes nihče ne povoha več. Dušan Cunjak, lastnik več antikvariatov po vsej Sloveniji, pa kot najbolj neiskano čtivo izpostavi šund. »Tega nihče noče kupovati, zato takšno gradivo skušam večkrat podariti kateremu izmed domov upokojencev, ampak ga pogosto tudi oni ne sprejmejo. Tako ta literatura največkrat konča v rokah bohemskih klošarjev, čeprav so tudi oni včasih izbirčni.«
Ko je že pol evra preveč
Sogovorniki v en glas zatrjujejo, da so cene starih knjig pač odvisne od ponudbe in povpraševanja. »Trg prebavlja knjige in nato pove, kaj je dobro,« zakonitosti posla ponazori Glavan. Nespregledljivo pa je tudi, kako so knjige ohranjene ter ali so celovite, njihovo vrednost pa zagotovo dvigne podpis avtorja oziroma njegovo posvetilo ali redkost izdaje. Seveda pa se je treba prilagajati tudi kupni moči trga. »Kot cenilec je pomembno, da znaš knjigo postaviti v prostor in čas, pri starejših izdajah pa je treba paziti tudi, da je knjiga ali zbirka kompletna in lepo ohranjena, saj jo kupci na policah večinoma hranijo kot estetski okrasek in je dejansko nikoli ne odprejo,« je prepričana veteranka iz Trubarjevega antikvariata, ki od leta 1998 prireja tudi dražbe težje dostopnih starin.
V tem istem antikvariatu, kjer posebej redke primerke ocenjuje komisija oziroma je cena stvar dogovora med njimi in prodajalcem, so doslej največ denarja iztržili za Valvasorjevo topografijo Koroške, in sicer tri milijone nekdanjih tolarjev, kar znaša približno 12.500 evrov, medtem ko imajo trenutno na zalogi Slavo vojvodine Kranjske za 17.000 evrov. Vendar takšne dragocenosti prodajo enkrat na nekaj let, sicer so kupci pripravljeni odšteti nekje do tisoč evrov, največkrat pa seveda brskajo za tistim najcenejšim, saj je knjigo mogoče dobiti že za evro ali celo manj. Ingrid Celestina pojasni, da antikvariat Libris, tako kot večina drugih prodajaln starejših primerkov, veliko knjig tudi podarja. »Pred antikvariatom imamo škatlo, na kateri piše 'gratis', saj vemo, da teh knjig ne bomo mogli prodati. To ljudje kar pridno praznijo, že če nanjo nalepimo ceno petdeset centov, pa marsikaj ostane v škatli.«
Čeprav je po eni strani profil strank vse bolj raznolik, se na drugi krog bibliofilov, ki imajo sicer zelo raznovrsten okus, redči, saj je knjiga vse manj cenjena, tisti sladokusci, ki iščejo redke izdaje, pa povečini nimajo dovolj financ za tovrsten hobi. Tudi naključni zbiratelj starih razglednic, ki med našim obiskom stopi v antikvariat Glavan, potrdi, da je zbirateljstvo povezano z visokimi stroški. »Kupim, kar si pač lahko privoščim, čeprav mi zbirateljska žilica včasih ne da miru, da ne bi kupil kaj, kar nekoliko presega moje finančne zmožnosti.« Potoži pa se tudi, da je vse težje dobiti zanimive primerke, saj je veliko uničenega ali nastanjenega v zasebnih zbirkah.
Novejše izdaje, ki zaidejo v antikvariat, pa morajo po pravilu stati največ tretjino cene nove knjige, vendar so tu možne številne variacije. »Denimo Tita in tovarišev ne bomo prodajali le za deset evrov, medtem pa moderne pesniške zbirke, ki se jih tiska kot po tekočem traku, a jih živ krst ne kupuje, lahko dosežejo tudi zgolj desetino knjigarniške cene,« sistem cenitev razpre Golobova.
Dobrodošla sta kavica in klepet
Tudi med antikvarji nastaja vse večja gneča, vendar je po mnenju Glavana, ki se vsak dan sreča s kakšno zanj novo knjigo, konkurenca vedno zdrava. »Na tak način te spodbujajo, da se še bolj potrudiš. Sicer pa ima vsak antikvariat svoje kupce, vsi pa imamo skupne. Kdor koli rabi določeno knjigo, je lovec, ki bo šel tja, kjer je plen, pač v tisti antikvariat, kjer bo dobil želeno knjigo.«
Prav zato mora antikvar ubrati precej bolj oseben pristop prodaje kot knjigarnar. Dušan Cunjak je prepričan, da je treba kupcem ustvariti domačo atmosfero, zato običajno z njimi najprej malce poklepeta in jim prinese kavico, čeprav nima vedno časa za takšen ritual. V prihodnosti je namenjen prodajo starejših knjig povezati s kavarniško obrtjo, morda pa bo nekega dne kupil tudi nekaj avtobusov, ki bodo knjige razvažali še v manjše kraje. Tako je tudi enega izmed naključnih, mlajših obiskovalcev Cunjakovega antikvariata nasproti stolnice, poleg ugodne cene knjig prepričal ravno topel nostalgičen videz prostora. Vendar Cunjak še vedno najraje prisega na ulično prodajo, kjer je v začetku osemdesetih let tudi začel ta posel, potem ko je odkril, da nekatere založbe odvečne knjige mečejo kar v smeti. Čeprav danes premore kar dvanajst antikvariatov, v skladiščih pa okrog milijon in pol knjig, meni, da je na ulici še vedno najlažje zvabiti ljudi, da si vsaj ogledajo njegovo ponudbo.
Stanka Golob razkrije, da je osemdeset odstotkov njihovih kupcev stalnih, nekaj med temi tudi iz tujine. »Kupci nam pošiljajo svoje želje, za mnoge med njimi pa natančno vem, kaj zbirajo in kakšna tematika jih zanima. Vedno sem trdila, da je antikvariat nadgradnja knjigarne.« Pristavi pa še, da antikvar ne sme le čakati, da mu bodo drugi prinesli dobre knjige, temveč jih mora sam poiskati. Tako poleg spremljanja ponudb zasebnikov in odpisanega gradiva institucij antikvarji obiskujejo različne sejme v tujini ter bolšjaka doma, izmenjavo pa so v zadnjih letih močno olajšali razni katalogi na internetu. »Sama sem že toliko časa v tem poslu, da me ljudje kar sami cukajo za rokav in povprašajo, koliko je določena knjiga vredna, če naletijo na kakšno posebno izdajo. Na tak način imam izjemno dober pregled tržišča,« je prepričana Golobova.
V splošnem velja, da antikvarji radi kupujejo tisto, kar se jim ponuja po dobri ceni, po čemer je relativno pogosto povpraševanje in kar je redka dragocenost, vendar si slednjega včasih tudi ne morejo privoščiti. Enega takšnih primerov izpostavi starosta Trubarjevega antikvariata: »Posebej si želim, da bi naš antikvariat lahko ponudil kaj od latinista iz Svečine, Bernarda Pergerja, za čigar delo smo enkrat sicer že licitirali na dražbi, a četudi smo ponudili petdeset odstotkov več od izklicne cene, se nam je izmuznilo.« Golobova pa je najbolj ponosna, da ji je nekoč iz ZDA uspelo dobiti knjigo o luninih menah Andreja Perlacha iz leta 1524. »Delati na tem področju je užitek predvsem zato, ker včasih odkriješ stvari, za katere sploh ne veš, da obstajajo, zato je zame poklic antikvarja bolj obsesija kot profesija.«
Rok Glavan, ki v svojem hramu starin mesto prepušča le slovenskim knjigam, pa je najbolj ponosen, če v roke dobi neki redek primerek, ki mu pomaga »iztrgati drobec iz mozaika zgodovine«. »Denimo o Cankarjevi Erotiki ali Prešernovih Poezijah, ki sta sicer 'zloglasni' knjigi, vemo vse. Zame je zato večja radost najti redko otroško knjigo, zanimivo posvetilo, ki mi o avtorju lahko pove več kot knjiga sama, kakšno pismo ali redek letak.«
