Gojzarji niso bili potrebni
Zato pogled na kable, vtičnice, adapterje ter drugo električno opremo na odru ni bil spodbuden. Sploh če si kanček seznanjen s tem, kako hitro se iz tovrstne robe kaj "posmodi" oziroma tudi poiskri. Potem si pa lahko še izvedel, da gre za prireditev v čast vnovičnega odprtja podzemnega dela premogovniškega muzeja, ker je nekaj mesecev prej pogorel. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Laibachov, ki navkljub spodrsljajčkom, kot je bil tisti, da so sprejeli sponzorstvo od v njim rodnih revirjih nepriljubljenega onesnaževalca zraka Lafargea, na domačem terenu veljajo za malodane narodno blago, toda umreti od metanske eksplozije na njihovem koncertu v rudniškem rovu res ni nekaj, kar bi si človek posebej želel.
"Ni vam treba skrbeti. Ta rov je nemetanski. In prejšnji teden so bili opravljeni podrobni metanski testi. Ja, načeloma bi se dalo tudi prižgati cigareto, pa se ne bi zgodilo nič," je bil pomirjujoč eden od rudarjev, ki so v rovu opravljali vlogo "hostes", informatorjev in redarjev obenem. Tudi gojzarji, v katere so se preobuli nekateri na vse pripravljeni, niso bili potrebni. Nobenih luž in žlobudre. Za koncert v suhih pogojih je torej šlo.
Na programu so bile tri zaporedne predstave; na vsaki je bilo prostora za približno 200 ljudi, ki so se lahko posedli po klopcah, razporejenih po približno 60 metrov dolgem, kakih pet metrov širokem in dobra dva metra visokem ovalnem rudniškem rovu. Vstopnice so stale ne previsokih, a zavoljo podzemnih razmer vendarle ekskluzivnih 35 evrov.
Obod rova se je tresel
No, prva koncertna predstava je bila bolj ali manj sindikalna. Za novinarje in uslužbence rudnika oziroma njihove prijatelje z direktorjem dr. Milanom Medvedom na čelu, ki je v uvodnem govoru poudaril, da si odprtje udarniško hitro obnovljenega muzeja enostavno zasluži vrhunsko evropsko prireditev. Manjša specifika je bila torej v tem, da klientela na prvem koncertu že na videz ni dajala vtisa, da gre za bitja, ki vedo, kaj jih čaka, oziroma dozdeva, da gre za privržence industriala. Dramaturgija prireditve je bila preprosta. Za uvod so spustili par zborovskih pesmi, ki bi jih lahko izvajal tudi Slovenski oktet, medtem ko so koncert neposredno vpeljali s staronemškim šlagerjem Heidschi Bumbeidschi v znani izvedbi Heintjeja, nemškega otroškega zvezdnika iz šestdesetih let. Ki je bil v resnici poba iz rudarske družine, kar je pri pričujoči artistični ekipi od nekdaj seksi. Da, pri teh zadevah izpadejo domišljeni: "Premog je kruh," se je glasil naslov prireditve.
Bend se je na odru pojavil kot kvartet, brez standardnega pevca, zato pa s povratnikom Knezom na bas kitari in vokalu. Morda bi bila za kak decibel tišja postavitev zvoka dobrodošla, vendar pa je bil nastop benda precej zračen in užiten. Če ste seveda utrjen borec, seznanjen s čtivom, kar pa marsikateri obiskovalec ni bil. Med prvimi je koncert zapustil Ivo Milovanovič, ki je izkoristil trenutek, ko so se morali fotografi in snemalci preseliti v ozadje, zaradi česar ste za mnenje stroke tokrat prikrajšani. Zdržalo ni še nekaj drugih osebkov, medtem ko so preostali sledili zgledu svojega direktorja in stoično zdržali do konca, čeprav si lahko ob kulminacijah hrupa opazil tudi ljudi, ki so jeli z dlanjo preverjati, če se obod rova morebiti ni začel prenevarno tresti. Nadvse zabavno.
No, reakcije občinstva po koncu koncerta so bile nadvse vljudne: "Kak joint bi bilo treba pred tem skaditi, vendar se nisem zavedala, kam se podajam," je z izjavo presenetila na videz skrajno regularna gospa, s katero sem z dvigalom dočakal povratek na površje, medtem ko je soproga človeka z rokometno močno postavo in direktorsko odločnimi kvadratnimi potezami obraza, od katere sem pričakoval, da bo rekla, da se je dolgočasila, dejala: "Bilo je čudovito. Spomnilo me je na neke druge, minule čase." Še več ljudi je izreklo besedo "čudovito", čeprav v tonu, ob katerem se je dalo posumiti, da bi v primeru, če bi morali tisti hip na še eno predstavo, marsikdo izmed njih plačal novih 35 evrov, da bi se temu izognil.
Kasnejši dve predstavi sta bili po sestavi občinstva drugačni, v Velenje pa so svoje ljubljence prišli pogledat tudi privrženci iz bolj oddaljenih držav - nekaj Čehov, Poljakov, vsaj dva Srba na službenem obisku Slovenije in še kdo, s čimer je bendu bržkone uspelo obnoviti svoje pleme.
