Zulu-kafri so se pretekli ponedeljek producirali v tukajšnjem gledališči. Kljub slabemu vremenu je privrelo toliko ljudstva, da so bili vsi prostori natlačeni; a radovednost je bilo slabo plačena. Videli in žalibog tudi slišali smo 5 divjakov, temne, skoro črne kože, okoli glave in pasu, pa pod koleni ovite z neko kožuhovino, sicer pa čisto nage. Možje so lepega, zalitega života in jeklenih udov, same nekako okorne glave, zlasti debelo moleče ustnice kazé njihovo telesno lepoto. Peli so neke vojne pesmi, seveda v nikomur razumljivem zuluškem jeziku, metali jatagane v tarčo in omagavali se. Vse je bilo divje in za omikanca malo mikavno. Po končani produkciji so se razšli po gledališči, da jih je vsak lahko od blizu ogledal in potipal. Z eno roko so stiskali roke v znamenje pozdrava, v drugo so pa lovili šestake in četrtake. (...)

Soča, 27. februarija 1880

Zamorci kolesarji. Iz Salisburyja poročajo, da se sambesijski zamorci kolesarijo iz rudokopov v svoje kraale. Zamorci, napol goli, so zelo komični na kolesih, ker so oprtani s koški in zabojčki. Seveda si koles ne kupijo, nego jih nakradejo.

Slovenski narod, 4. septembra 1901

Velikanske moške frizure. Potovalci po osrednji Afriki pripovedujejo, da žive tamkaj plemena, pri katerih nosijo moški čez meter visoke frizure. Tako pripoveduje neki potovalec v svojem ravnokar izdanem delu "Divjačina in divjaki" o možeh iz rodu Meshukulumbve v Rodeziji, da imajo poldrugi meter visoke frizure. Frizure si napravijo na ta način, da si namažejo lase z ilovico in maščobo, in jih dvignejo v zrak ter povežejo v šop, ki postane trd kot tolkač. Sprva povzroča takšna frizura precejšnje bolečine, ker vlečejo lasje vso kožo skupaj, da nastane okrog glave nekakšen kožen rob. Po konci strleči šop okrase še z raznimi školjkinimi lupinami ter z umetno napravljenimi koščenimi iglami. Ker se tako napravljen stolp drži toliko časa skupaj, da sam od sebe ne razpade, je umevno, da se zarede v njem mnogoštevilne živalice, ki popolnoma svobodno kraljujejo v svojem gnezdu. Da se umetna stavba ponoči ne razruši, jo njen lastnik priveže na bruno. Kakor poroča dotični potnik, so ženske iz imenovanega rodu kratko ostrižene. Lase dajo svojim možem, da jih podelajo v lične stolpiče.

Slovenski narod, 9. novembra 1901

Kultura v Afriki napreduje. Neki list, ki se zanima za omiko Kafrov, prinaša nekatere izglede njihove kulture. Zdaj imajo celo svoj list, imenujejo ga "Isigidimi", in izhaja v Porth-Elizabethu. Urednik tega lista postavlja uvodne članke šele na konec lista, ker jih po njegovem mnenju itak nihče ne čita. Zato je prva stran prenapolnjena z različnimi inserati, ki pa so navadno zelo originalni. Tako n. pr. le inserat: "Oženiti se želi". Mlad Kafr naznanja vsem dekletom, da želi nositi zakonski jarem. Od svoje izvoljenke zahteva, da mora biti najmanj 15 pestij visoka, mora znati kuhinjsko umetnost, ker se je inserent že naveličal tolčenih koruznih storžev in presnega kruha. Star je kakih 25-35 let, za gotovo ne ve, toda to nima pomena, ker je lep in ima močne brke; v ušesih nosi zlate uhane, ima 135 funtov šterlingov denarja in novo obleko. Majhne žene sploh nimajo nade, da bi se na nje oziral".

Slovenski narod, 6. avgusta 1901

Zamorec v zaporu. Policija je včeraj aretovala v restavraciji g. Kamposcha uslužbenega 19letnega zamorca Daniela Halfnerja. Zamorec je buda-vere, koja tudi svoje privržene uči, da se krasti ne sme, a se je črni Daniel tega jako malo držal. V hotelu je bilo uslužbencem skoro vsaki dan kaj ukradenega in dasi so zamorca sumili, mu vendar niso mogli do živega. Nekemu natakarju je bila pred nekaj časom ukradena srebrna ura in verižica. Ko je ta izstopil iz službe, so uslužbenci opazili, da zamorec nosi ukradeno srebrno uro. Ko je natakar o tem izvedel, se je pripeljal v Ljubljano in tatvino ovadil, nakar so pri zamorcu izvršili hišno preiskavo. Dobili so pri njem dve ukradeni uri, več verižic, nekaj denarja, ki ga je bil ukradel neki blagajničarki, po žepih pa polno surovih jajec. Ljubljanska policija se ne spominja, da bi bila imela že kedaj "črnca" pod ključem. Halfnerja so oddali dež. sodišču.

Slovenec, 4. aprila 1906

Veliko beremo in slišimo, ugotavljata poznavalca zgodovine Marko Zajc in Janez Polajnar, o Slovencih kot hlapcih. Teze o tako imenovani slovenski podložni naravi se brez prestanka več kot stoletje in pol širijo tako v levi, desni, srednji pa v tudi spodnji in zgornji publicistiki. Priležejo se vsem sistemom in režimom. Uporabljajo se kot izgovor, primerne so za bojno geslo, največkrat se jih servira skupaj z občutkom brezupa. Najbolj tragični pa so kritiki slovenskega hlapčevstva, menita pisca knjige Naši in vaši, saj ga pravzaprav vedno znova izumljajo. Namesto da bi zapustili ta začarani krog in kritizirali celotno shemo razmišljanja o gospodarjih in hlapcih!