Leta 1984 nisem niti pomislil na to, da se bomo morali Slovenci kdaj z orožjem bojevati proti vojski, v kateri sem služil tudi sam, ali na kaj takega, kot je bil krvav in krvoločen razpad SFRJ, ki smo ga sprožili z odcepitvijo. "Oni naj bi se menda želeli odcepiti, mi pa jim menda ne pustimo," so najbolj nepozabne besede vojaka JLA iz kratke vojne v Sloveniji, ki sem jo pretresen spremljal na britanski televiziji. Poskusili smo se odcepiti v miru, bratskim narodom predlagali konfederacijo in tako naprej, pa ni šlo, ker največji bratje Srbi na to niso hoteli pristati, nekateri izmed njih pa so nas hoteli celo pregnati iz Slovenije.

Odločitev pade jeseni 2014

Spomine na balkansko necivilizirani in krvavi razpad Juge sem obujal zaradi zelo velike možnosti, da bo na skoraj preveč miren in civiliziran način razpadla že druga država, katere državljan sem. Natančneje: zaradi možnosti, da se bo Velika Britanija precej zmanjšala. Najprej za Škotsko in pet milijonov Škotov, ki se bodo končno lahko izrekli za neodvisno Škotsko, o kateri na dolgo in široko že toliko let govorijo številni Škoti, tudi eden izmed najbolj znanih, igralec Sean Connery (hm, angleški vohun njenega britanskega visočanstva). Kljub ognjevitemu domoljubju je milijonar Connery prijavljen na Bahamih. Menda zato, ker noče plačevati davkov britanskim dacarjem, a bi jih rade volje plačeval dacarjem neodvisne Škotske, o čemer je zaradi njegove pregovorne skoposti precej dvoma. Kljub zelo avtonomni sedanji britanski Škotski jim davke še vedno pobira London, ki sprejema tudi večino odločitev o socialni in ekonomski politiki, na skrbi pa ima tudi oborožene sile in zunanjo politiko.

Zakaj "skoraj preveč" miren in civiliziran razpad Velike Britanije? Predvsem zato, ker bo Škotom, če bodo tako želeli, neodvisnost dobesedno podarjena, po drugi strani pa zato, ker bodo, čeprav se podarjenemu konju menda ne gleda v zobe, Škoti zelo preračunljivo ugotavljali, ali bi v neodvisni Škotski imeli boljše in bolj zdrave zobe kot v Veliki Britaniji. Škotom je za odhod iz skupne države, v kateri so že več kot tri stoletja, odkar so leta 1707 sklenili politično unijo z Angleži, potem ko so se stoletja tudi oni klali na mnogih bojiščih (krvavost vojn za škotsko neodvisnost pred sedmimi stoletji je prepričljivo pokazal film Braveheart), treba narediti samo eno: tistega jesenskega dne leta 2014, ki ga bo škotska vlada določila za referendum o neodvisnosti, oditi na volišče in na referendumskem lističu obkrožiti "pravilen" odgovor. Trenutno kaže, da bo to zelo klinična in razumska odločitev, sprejeta na podlagi nešteto številk in grafikonov v prid in proti neodvisnosti, s katerimi so že preplavili Škote. Škotska vlada stranke SNP je pravico do referenduma o neodvisnosti, za katero se zavzema od svojega nastanka pred osemdesetimi leti, izbojevala na volišču, ko je na volitvah maja 2010 prvič dobila veliko večino. To je bila nagrada za njeno prvo štiriletno manjšinsko vlado. Med dveletnimi pogajanji o referendumu je morala pristati samo na en velik kompromis: London je zahteval jasno odločitev za ali proti neodvisnosti. In zmagal. Škotska vlada SNP je zaman zahtevala tudi nekaj vmesnega, tako imenovano maksimalno avtonomijo, da bi SNP imela nekakšno politično blazino, ki bi ublažila njen morebitni referendumski poraz.

Angleži navijajo za škotsko neodvisnost

Nenavadno, pa precej logično je, da je za škotsko neodvisnost, vsaj trenutno v odstotkih veliko več ljudi med petdesetimi milijoni Angležev kot med petimi milijoni Škotov. Za neodvisno Škotsko je 43 odstotkov Angležev (proti jih je 32, preostalim pa je ali vseeno ali pa ne vedo, kako bi se izrekli). Zakaj? Zato, ker Škoti že dolgo "sitnarijo" in "nergajo" z neodvisnostjo, ker so s tem okrepili angleški nacionalizem in ker večina Angležev (62 odstotkov) misli, da britanska država neupravičeno porabi več denarja za povprečnega Škota kot za povprečnega Angleža. Po sklenitvi zgodovinskega sporazuma britanske in škotske vlade o referendumu o škotski neodvisnosti, ki sta ga v ponedeljek v Edinburgu podpisala premier David Cameron in prvi minister Alex Salmond, bi pričakovali, da se bo število Škotov, ki so za neodvisnost, pomnožilo. Vse raziskave, opravljene po podpisu sporazuma, kažejo ravno nasprotno: za neodvisnost se izreka 30 odstotkov vprašanih (devet odstotkov manj kot januarja), za to, da ostanejo v Veliki Britaniji, pa 58 odstotkov (osem več kot januarja).

Do jeseni 2014 se seveda utegne marsikaj spremeniti. Ne samo zato, ker bodo imeli Škoti približno dve leti časa za razmislek, saj bodo na takšno ali drugačno odločitev vplivale predvsem gospodarske razmere ne samo v Veliki Britaniji in na Škotskem, ampak tudi v EU, ki bi se ji neodvisna Škotska pridružila. S tem bi hipoma izgubila velik del suverenosti oziroma, kot trdijo v evroskeptičnem Londonu, prestopila v nastajajočo federacijo: Združene države Evrope. Povsem možno je, da bi EU konec desetletja imela enako število članic, tudi če bi vanjo vstopila Škotska, saj je zelo verjetno, da bi iz nje izstopila pomanjšana Velika Britanija, če bi na volitvah leta 2015 zmagali vse bolj evroskeptični konservativci. Cameron je že napol obljubil referendum o izstopu, če EU ne bi pristala na veliko ohlapnejše britansko članstvo.

Denarna odločitev

Trenutno kaže, da o odločitvi številnih volilcev ne bo odločalo domoljubje, ampak preračunljivost. V bistvu denar. Vlada SNP Škote že prepričuje s tisoč funti. Za toliko funtov na leto naj bi bila povprečna škotska družina ekonomsko na boljšem na podlagi pobranih davkov: leta 2010 (zadnje leto, za katero so zbrani vsi podatki) so Škoti v britansko davčno blagajno prispevali 9,6 odstotka zbranega denarja, britanska vlada pa je pobranega denarja na Škotskem porabila 9,3 odstotka. Škoti naj bi s tem izgubili 2,7 milijarde funtov. Salmond Škote spominja tudi na 156 milijard funtov, ki jih je s škotskim severnomorskim plinom in nafto pokasiral London v zadnjih tridesetih letih. Iz Londona odgovarjajo, da so v teh treh desetletjih na Škotskem vložili blizu dvesto milijard oziroma 41 milijard več. In Škote strašijo s tem, da je zaslužek od severnomorske nafte in plina skoraj pol manjši, kot so škotski izdatki za socialo, da si v neodvisni državi ne bi mogli privoščiti sedanjega proračuna za socialo in tako naprej. Premier Cameron pred podpisom zgodovinskega sporazuma o referendumu ni po naključju obiskal ravno ladjedelnice Rosyth na Škotskem, kjer trenutno sestavljajo novo letalonosilko. To ni bilo niti malo skrito svarilo Škotom: britanska vlada vlaga milijarde funtov na Škotskem, ki zagotavljajo na tisoče delovnih mest. Teh milijard prav gotovo ne bi vlagala v tujo državo.

Mnogi Škoti so se zavzemali za obnovitev samostojne Škotske že kmalu po letu 1707, ko se je škotsko plemstvo predvsem zaradi finančne krize odločilo skleniti politično unijo z Anglijo, ki je, resnici na ljubo, eno izmed neuspešnejših partnerstev držav v zgodovini. Škoti so ponosen narod z dolgo samostojno zgodovino, ki jih svet pozna po marsičem, kar se dobro prodaja. Od viskija naprej. Mnogi si še vedno želijo, ne glede na vse argumente za ali proti neodvisnosti, biti gospodarji svoje usode in imeti svoje, škotsko mesto v Evropi in svetu. SNP in na Škotskem zelo priljubljeni prvi minister Alex Salmond jim zatrjujeta, da bi bila neodvisna Škotska bogatejša in veliko bolj pravična država, kot je Velika Britanija. Britanska vlada jih prepričuje, da so in bodo v skupni državi bogatejši, obenem pa varnejši v vseh pogledih. Tudi ekonomskem. Salmondu trdno verjame približno tretjina od štirih milijonov škotskih volilcev, britanski vladi krepka polovica. Jesen 2014 je še daleč. Bitka za Škotsko se šele začenja.