Da bi lahko kupila hrano in najnujnejše življenjske potrebščine zase in za enajstletnega šolarja, se je morala zadolževati. Velik del dohodkov je porabila za najemnino drobne garsonjere na obrobju Ljubljane. Cene stanovanj in najemnine v prestolnici in okrog nje so - sorazmerno in dejansko - ene najvišjih v Evropi. Poslavljali smo se v upanju na boljše čase, vendar so bile napovedi za preostanek leta 2012 črne: naraščajoča brezposelnost v gospodarstvu in napovedano odpuščanje v javnem sektorju, nižanje plač, upadanje kupne moči, zmanjševanje potrošnje, zmanjševanje socialnih transferjev, družba v krču. Zviševanje cene bencina in vse večji pritisk množice mlajših taksistov, ki so dvanajst, tudi šestnajst ur na dan na cesti, da bi s prihodki presegli stroške, znižujejo ceno Nininega dela. Poleg tega se ljudje vse manj vozijo s taksiji.
Začasna rešitev
Nina in Tim si sama nista mogla pomagati in tudi njuna družinska socialna mreža je odpovedala.
Vskočili sta Zveza prijateljev mladine in revija Ona, s pomočjo katerih so ljudje zanju zbirali denar. Včeraj je bila Nina boljše volje. "Najhujše je mimo," je rekla po telefonu, medtem ko je s taksijem pobirala potnike. "Poplačala sem vse dolgove. Čudovito je." V zraku je ostala le grenkoba, ker se je moral Tim prešolati. Objava njune zgodbe v enem od drugih medijev, ne v Oni, je povzročila, da so ga sošolci stigmatizirali. Otroci so se iz Timove nesreče norčevali.
A med njimi je bilo gotovo vsaj nekaj otrok, ki jim prav tako grozi revščina. "Samo po merjenju dohodka je leta 2011 pod mejo revščine v Sloveniji živelo 13,6 odstotka ljudi oziroma 273.000 oseb," je včeraj, dan pred svetovnim dnevom boja proti revščini, dejal dr. Bojan Regvar, generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije. "Če pa upoštevamo najnovejše rezultate, je bilo leta 2011 v Sloveniji 386.000 ljudi ali 19,3 odstotka prebivalcev, ki so živeli v tveganju revščine in socialne izključenosti. Ta podatek nas lahko resno skrbi." Stanje se v letu 2012 še poslabšuje, napovedi za prihodnje leto pa kažejo, da bosta k povečanju revščine prispevala tudi javni sektor in srednji razred, ki se bo v Sloveniji zmanjšal, so sporočili iz socialne zbornice.
Statistična meja revščine je postavljena na šeststo evrov na mesec na osebo oziroma na 1260 evrov na mesec za štiričlansko družino z dvema otrokoma, mlajšima od štirinajst let. Otroški dodatki in državne štipendije so se v letu 2012 zmanjšali za polovico, državne pokojnine, varstveni dodatki za starejše in nekatere druge pomoči pa so skoraj izginile, opozarja Regvar. "Leta 2013 bo revna vsaka družina z dvema otrokoma, ki bo imela samo enega visoko izobraženega zaposlenega v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, kulturi, medijih in tudi številnih drugih družbenih dejavnostih, ki ne bo zaslužil vsaj 1260 evrov. Teh družin pa bo po predlaganih varčevalnih ukrepih vlade vse več."
Načrt za krizo ne obstaja
Predstavnica Zveze prijateljev mladine Anita Ogulin je včeraj potrdila, da sta Nina in Tim začasno "rešena", vendar je imela pred seboj že nove primere. "Tu, v moji pisarni, prav zdaj sedi mamica treh otrok, ki ji je kljub službi zmanjkalo denarja za položnice in že nekaj dni nima denarja niti za hrano," je pripovedovala po telefonu. "Vsa je obupana in objokana. Država je ljudem z družbenega dna obrnila hrbet." Ogulinova je obenem opozorila, da sredstev in časa zmanjkuje tudi socialnim centrom. "Vse več je takšnih primerov in vse huje je. Delamo tudi po dvanajst ur na dan." Vrsta humanitarnih ustanov je odvisna od državnih programov in od proračuna. Včeraj smo tako denimo slišali, da zaščitni mehanizmi, ki jih zagotavljajo nevladne organizacije, zaradi nestabilnih državnih financ za naslednje leto visijo v zraku. Nekaterih razpisov še ni, programi pa se iztečejo decembra. Država, pravi Ogulinova, na zaostrene socialne razmere ni pripravljena. "Namesto da bi revežem dala jasna navodila, z njimi samo še bolj manipulira. Ljudi ne zanima bančni sistem, ampak to, kje bodo dobili hrano in kam lahko peljejo otroke k zdravniku, če nimajo zdravstvenega zavarovanja." Ko je vojna ali ko nastopi naravna katastrofa, ima vsaka država načrt, kako reševati ljudi. "V ekonomski krizi pa država strategije nima," pravi Ogulinova.
Gospod Regvar je na vprašanje, ali v socialnem sistemu obstaja "načrt B", preklop na izredne razmere, odgovoril z vprašanjem, ali smo kdaj videli, kako živijo ljudje v severni Afriki, v Indiji ali po novem v Grčiji. Ljudje na ulicah beračijo, mimo njih pa se vozijo dragi avtomobili. "Nekatere države imajo tudi do petdesetodstotno revščino," je opozoril. Pa so to še vedno delujoče države z administrativnim aparatom, političnim sistemom, sodstvom, šolstvom, zdravstvom, policijo in zapori. "Načrt B ne obstaja. Rdeči križ zdaj vsako leto razdeli milijon in sto tisoč prehranskih paketov. Za zdaj še vzdržujemo nekakšno raven. Ko pa bo blagovnih rezerv zmanjkalo, se bodo ljudje pred Rdečim križem tepli za hrano." Revščina, pravi Regvar, se lahko v Sloveniji ob določenih okoliščinah, kot je denimo naraščanje brezposelnosti in nadaljnje zmanjševanje socialnih transferjev, v enem letu podvoji. Ko bo prišla, pa bo ostala. "Zmanjševali jo bomo bistveno dlje."
