Ljubljana Organist Saša Frelih - Mišo je vse od leta 1982 skrbnik največjih orgel na Slovenskem: to so nekajtonske orgle v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki imajo te dni trideseti rojstni dan. Svečko bodo slavnostno upihnili nocoj s češkim gostom, organistom Jaroslavom Tumo, slavnostni koncert pa sodi pod okrilje srebrnega abonmaja. S svojimi štirimi manuali, pedalom in triinsedemdesetimi registri ter skoraj osem tisoč piščalmi so orgle del veličastnega opusa 361 berlinske delavnice Karla Schukeja.
Kaj pomeni biti skrbnik največjih orgel na Slovenskem?
Skrbnik orgel ne pomeni biti grajski skrbnik ali čuvar neke grajske ali cerkvene dragocenosti, ampak pomeni igranje, igranje in igranje. Orgle imajo deset tisoč različnih vzvodov, prenosov. Če kupimo klavir septembra in bi marca radi nanj prvič zaigrali, potem potrebujemo najprej serviserja, da trde tipke spravi v pogon. Pri orglah, ki so toliko večje glasbilo, lahko pride tudi do toliko večjih zadreg, če glasbilo ni v pogonu in se nanj ne igra. Ko smo na začetku iskali pametno razmerje med igranjem za koncerte in igranjem za samo vzdrževanje, smo se dogovorili, da morajo biti orgle vsaj trikrat na teden po dve uri v pogonu.
Nanje igram sam, lahko pa pridejo tudi drugi organisti in študentje; inštrument jim odprem, pripravim in ko končajo, ga skupaj pregledamo, če je vse v redu. Orgle imajo namreč eno posebnost: če pri klavirju poči struna ali se zlomi kladivce, je tipka tiho, če pa se kar koli zatakne pri orglah, ton poje. Ko naslednji organist sede za orgle, morajo delati brezhibno. Doslej smo imeli težave le na enem recitalu, ki ga je imel Thomas Daniel Schlee. Sredi skladbe sem se moral opravičiti poslušalcem za kratko pavzo, pred njimi zlezel v omaro, tehnično napako odstranil in smo šli s koncertom naprej.
Kje na vaši poti so vas prestregle orgle?
Doma sem iz Planine pri Rakeku in tamkajšnji župnik dr. Anton Strle me je enajstletnega prosil, da spremljam otroški zbor na koru. To je bilo moje prvo srečanje z orglami, takrat sem se jim zaobljubil, nato pa so me spremljale tudi ves študij - najprej pri profesorju Hubertu Bergantu na Akademiji za glasbo v Ljubljani in pozneje na specializaciji v Pragi, kjer sem se ukvarjal s češkim orgelskim barokom. Potem pa so me povabili k orglam v Gallusovi dvorani. Koncertanti v prvi sezoni so najprej pomagali uglasiti orgle in jih spraviti v pogon, uglasiti je bilo treba jezičniške registre. Če temperatura v prostoru pade ali naraste le za stopinjo, je že polovica registrov razglašenih.
Kako vpliva klima v Gallusovi dvorani na inštrument?
V tem prostoru je orgle treba celo nekoliko manj uglaševati, se pa zelo pozna zgodnjespomladanski in poznojesenski čas, ko so dnevi topli in noči mrzle, in teh temperaturnih skokov tudi klima ne more tako hitro izravnavati. Pozimi in poleti je temperatura v dvorani zelo stabilna. S tem zagotovo nimamo toliko težav, kot jih imajo z orglami po cerkvah, kjer jih je treba kar naprej uglaševati. Se pa orgle razglasijo tudi, če nanje veliko igramo. Ko smo imeli evropska tekmovanja mladih organistov ali ko imajo študentje akademije v maju priprave na svoj letni koncert, je treba orgle pred koncertom zelo intenzivno in pazljivo uglasiti.
Bi lahko "Gallusove" orgle primerjali z drugimi svetovno poznanimi orglami?
Vsake orgle postavljamo v čisto določen prostor. V delavnici orgle izdelajo, nato sledi obdobje intoniranja. To ni uglaševanje, ampak izoblikovanje vseh piščali enega registra v enotno barvitost, prodornost, jakost, in v ta namen imajo določene piščali točno določen zračni pritisk. Ko pa orgle postavljajo v določen prostor, tako se je zgodilo tudi s temi orglami v Cankarjevem domu, z elektronskimi merjenji lahko ugotovijo, da inštrument obvlada volumen prostora tudi z nekoliko nižjim pritiskom.
Ne vem pa, čemu bi primerjali Schukejeve orgle v Gallusovi dvorani z nekim dvesto let starim inštrumentom v kakšnem nemškem mestu, kjer je živel Bach, kajti tisti inštrument je iz drugega časa, ima drugačno zvočno zasnovo. Pri velikih mojstrih lahko jasno sledimo, kje so živeli v času, ko so spisali določene skladbe. Naše orgle imajo recimo več trobent, in ko igramo Bacha, ne bomo le vključili registra trobenta, ampak bomo iskali, prisluškovali, izbirali med petimi različnimi variantami, čim bliže Bachovemu idealu. Zelo dobro pa je, če inštrumente, ki obstajajo po svetu, še obiščemo, jih slišimo tam, prisluhnemo tudi posnetkom. V nekdanji Jugoslaviji smo lahko popotovali skoraj kamor koli - izjema je bila Vzhodna Nemčija in to je bilo zame izjemno boleče, saj so praktično vse Bachove orgle tam. Le enkrat sem si takrat izboril vabilo kolega organista, da sem lahko prišel čez vzhodnonemško mejo.
Pri nas se še vedno poudarja ločnica med sakralno in posvetno glasbo. Koliko so orgle presegle ta predsodek?
Če se ozremo po Evropi, med slovanskimi narodi na vzhodu glede orgelske kulture zares prednjačijo Čehi, deloma Poljaki, v Franciji, ki velja za eno temeljnih pokrajin orgelske umetnosti, pa so prve orgle začeli postavljati v koncertne dvorane okoli leta 1900. Vendar Pariz še danes nima neke poštene sodobne koncertne dvorane z orglami, ker se vse orgelsko življenje odvija po cerkvah. Znan je denimo sloviti festival v Chartresu, kjer se igra orgle v katedrali Notre Dame, igra se tudi v vseh mogočih starih gotskih cerkvah, kar je neizmerno bogastvo. V Sloveniji pa še vedno želimo nekako uravnotežiti sakralnost in nesakralnost orgel. Toda kakor koli obračamo, je bilo 95 odstotkov orgelske glasbe napisane za različne vrste bogoslužij. Bachove korale lahko izvajamo v cerkvi na koncertu, pri bogoslužju ali v Gallusovi dvorani.
Sodelovali ste tudi pri prenovi drugih največjih orgel pri nas, v Frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu, kjer redno igrate in skrbite za koncertno dogajanje.
Frančiškanske orgle so fenomen mojega življenja. Za igranje so me naprosili leta 1994 in ko sem se povzpel k orglam, polovica tipk ni delala. Dal sem pobudo za prenovo župniji in samostanu, sestavil komisijo, poskrbel za razpis in ga razposlal na 184 naslovov po svetu. Na orglah v Gallusovi dvorani sem se namreč razvadil: izdelane so po vseh sodobnih normativih. Pri avtomobilu govorimo o ergonomiji šoferjevega sedeža, pri orglah pa govorimo o ergonomiji orgelskega igralnika ali igralne mize. To pomeni, da sedeš k inštrumentu in imaš vse komande, registre dosegljive z minimalnimi gibi.
Od Goršičevih izvornih orgel je bilo ohranjenih le dvanajst registrov; frančiškanske orgle so doživele še tri predelave, vmes pa povsem izgubile svoj subjekt. Po razpisu sem dobil 120 odgovorov, od tega več kot 70 konkretnih ponudb, osem izdelovalcev pa je prišlo v Ljubljano na lastne stroške, da si orgle pogledajo pobliže. Takšno naročilo je bilo mikavno za marsikoga, izziv je postaviti nove velike orgle v veliko cerkev s katedralno akustiko. Na koncu smo se odločili za domačo mariborsko orgelsko delavnico, ki je takrat glede povezav med tipkami in piščalmi, torej traktur, dosegala zahodne standarde, poleg tega pa imamo serviserje blizu.
Orgle so potem postavljali skoraj eno leto: uglaševali, intonirali, zgradili nov kor, restavrirali orgelsko omaro, na novo napeljali elektriko ter na mojo posebno željo dodali števec delovnih ur, kot ga imajo tudi orgle v Gallusovi dvorani. Kot pri avtomobilu: ko je za orglami 5000 delovnih ur, je treba pregledati motor, ga premazati, preveriti stanje električnih povezav. Orgle v Frančiškanski cerkvi imajo tri manuale in 58 registrov, v Gallusovi dvorani pa so štirje manuali in 73 registrov.
So orgle v Gallusovi dvorani v zadnjem času doživele kakšen večji poseg?
Vesel sem, da ima vodstvo Cankarjevega doma ves čas zelo konstruktiven, profesionalen odnos do inštrumenta - in ga razume kot stroj, ki mora ravno tako kot vse drugo delati brezhibno. Manjše stvari popravim sam, večja popravila pa so zaupana Simonu Kolarju iz orglarske delavnice v Dramljah, ki je bil tudi sam pol leta v delavnici Schukeja in ima certifikat, da je strokovnjak za njihove orgle.
Zdaj, po tridesetih letih, je bilo treba zamenjati vse membrane pod mehovi, ki so iz usnja in platna in so začele prhneti. Skokoviti napredek tehnologije se dotika tudi orgel, zato vsake toliko zamenjamo elektroniko, kar pa ni velik strošek.
